Prvega marca 2014 smo se učenci OŠ Vransko-Tabor v zgodnjih jutranjih urah odpravili v Romunijo, v mesto Buzau, na izmenjavo v okviru mednarodnega projekta ACES.

Ko smo prispeli, smo si ogledali glavno mesto Romunije, Bukarešto. Tam smo se najprej odpravili v restavracijo, se najedli in se nato odpeljali do njihovega parlamenta. Nato smo po dveh urah vožnje prispeli v Buzau, kjer so nas starši naših gostiteljev odpeljali domov.

Drugi dan našega bivanja smo si imeli namen ogledati vulkane, ampak nam slabo vreme tega ni dopustilo. Zato smo se odpravili v nakupovalno središče in proti večeru smo se odpravili k romunski učenki Madii domov. Tam smo gledali filme in se zabavali.

Tretji dan  smo se ob 11. uri dobili v šoli, kjer smo imeli delavnice. Na prvi delavnici smo okraševali CD-je, nato smo se ob enih pridružili pouku do tretje ure. Z gostitelji smo nato odšli domov, kjer smo pojedli kosilo in že smo se odpravili h Gabrieli, kjer smo si zopet ogledali film in se prijetno družili.

Četrti dan smo imeli predstavitve o sebi, nato smo odšli k pouku in tam smo bili do tretje ure. Popoldan smo se odpravili v McDonald's  in se tam dobro najedli in pozabavali.

Peti dan (v sredo) smo imeli nalogo, da odgovorimo na vprašanja o projektu in da naredimo ilustracije. Ti dve nalogi sta nam vzeli dosti časa, zato se nismo odpravili k pouku. Domov smo prišli ob četrti uri in se ob petih odpravili gledat film k Alexsu.

Šesti dan je bil naš zadnji dan v šoli, zato smo bili vsi zelo žalostni. Naša naloga pa je bila, da posnamamo filmček. Ker smo se želeli posloviti od ostalih učencev, ki so nam bili zelo dobri prijatelji, nismo filmčku posvetili velike pozornosti. Ampak na koncu se je vse dobro izšlo. Ko smo prišli domov, smo se morali začeti pripravljati za odhod v disko. Tam smo dobili večerjo. Zatem smo se odpravili plesat na plesišče. Na koncu smo si po podelitvi diplom in majhnih daril ogledali plesno točko. Ker pa smo se želeli še družiti, smo se zatem odpravili k Madii domov in preživeli nepozaben večer.

V petek smo se ob dveh zjutraj zopet videli, ko smo se morali posloviti. Vsi smo bili zelo objokani, ko so nam prebrali svoje poslovilno  pismo. Bilo je zelo ganljivo. Še na poti do Bukarešte smo vsi jokali, potem pa smo čakali na let proti Italiji. Ob 11. uri  smo srečno prispeli domov, k svojim sošolcem in domačim.

Brina Lencl