Vladimir Rutar, upokojeni duhovnik, je še eden tistih devetdesetletnikov, ki mu teh let ne bi nikoli pripisali. Na vsakodnevni poti do trgovine je njegov korak precej strumnejši kot pri marsikaterem najstniku, da o bistrosti duha in podatkih, ki jih kar stresa iz rokava, niti ne govorimo. Gospod je prijeten sogovornik, pri katerem poleg miline čutiš, da tako, kot govori, tudi živi. Letos je poleg devetdesetletnice praznoval še petinšestdeset let mašniškega posvečenja in še zdaj se čudi, s čim vse so ga presenetili pri diamantni maši.

Gospod Rutar, iskrene čestitke za jubileja, ki ste ju praznovali letos, 90 let in diamantna maša za petinšestdeset let opravljanja duhovniškega poklica. Nekaj časa je minilo, zdaj ste gotovo že strnili vtise – kaj vam jubileja pomenita in kako ste ju praznovali?
Nikoli nisem pričakoval, da bom dočakal toliko let, saj nisem bil športni tip. Edino v planine sem rad hodil. Mama je bila doma s Primorske, blizu Bovca. Planine sem imel rad, na Triglavu sem bil tolikokrat, da sploh nisem več štel.
Diamantna maša je bila popolno presenečenje. Somaševal sem skupaj z g. Turinekom in g. Pečovnikom. Niti pomislil nisem, da bo Dorči prišel iz Berlina, a je imel še neke druge opravke. Bil sem prijetno presenečen, ko sem ga zagledal. Ko sem prišel na Vransko, je imel ta pobič dvanajst let. Nato sem ga spravil v malo semenišče v Maribor. Poslal sem jih pet, a samo on je zdržal do konca. Z obema duhovnikoma imam zelo lep odnos. G. Turinek me je po upokojitvi nasledil in se lepo razumeva.
Pa kaj vse so mi podarili. Podžupanja mi je na koncu podarila knjigo Vransko skozi čas, ki jo sedaj berem. Zelo lepo so me presenetili tudi iz župnije Šmartno na Pohorju, kjer sem deloval nekaj let. V knjižici Vladimirju Rutarju za njegovih devetdeset let so zbrali slike, ki jih niti sam nimam več. Ne vem, kje so našli vse te podatke in se name spomnili po šestdesetih letih.

Kje so tekla vaša otroška leta, je bila vaša družina zelo verna?
Imel sem zelo lepo mladost, ker sem imel tako verne starše. Oče, ki je bil zelo pobožen, je osem let študiral na prvi slovenski klasični gimnaziji v Ljubljani z namenom, da postane duhovnik. Ko je maturiral, mu je umrla mama. V družini je bilo osem otrok, on je bil najstarejši, zato mu je oče rekel: »Stanko, naredi križ čez tisti svoj načrt. Čim prej pojdi v službo, da mi boš pomagal preostalih sedem »gor spravit.« Menim, da je zame izprosil, česar ni mogel sam doseči. Umrl je pri komaj 47 letih. Oče je bil železničar, zato smo se veliko selili. Bili smo trije otroci in vsak je bil rojen drugje. Jaz sem bil rojen v Poljčanah, sestra v Kotoribi, brat pa v Hrastniku.
Kdaj ste zaslišali Božji klic in se odločili za duhovniško službo? Kako so domači sprejeli vašo odločitev?
Doma so mojo odločitev pričakovali, niso bili presenečeni. Sem pa sam nekaj časa kolebal med medicino in semeniščem, kajti sestra je že študirala medicino. Takrat še ni bilo študentskih domov, najeti je bilo potrebno privatno sobo. Sestra je živela pri nekem advokatu in je predlagala, da študiram medicino, da bova skupaj živela in ne bo dodatnih stroškov. Odločil sem se za bogoslovje. Naša fakulteta je bila takrat združena še z univerzo. Ko sem oddal prošnjo za sprejem na teološko fakulteto, smo živeli v Grosupljem, kjer je oče tudi umrl prvega maja 1949. Ker je bil tako veren, so ga še bolj premeščali. S sestro pa sva morala takrat v Ljubljano na prvomajsko parado. Tja in nazaj smo se peljali v živinskih vagonih in ko sem izstopil, sta me prejela dva udbovca in me peljala v zapor v Grosupljem, kjer sem ležal na samih deskah. Ponoči so me zasliševali in rekli, da imajo informacije, da sem povezan z nekim Kolovičem, za katerega pa nikoli še slišal nisem. Udbovec, ki me je vsak večer zasliševal, se je igral s pištolo in mi dejal: »Budalo si, zdaj teče naša petletka (po ruskem sistemu), tri leta so mimo, še dve leti, pa ne bo odprta nobena cerkev več. Mi imamo pravo metodo, to je znanstveni ateizem, ljudje nam bodo verjeli.« Pri nas so bili najbolj strupeni. Vojsko sem služil v Titovem Užicu, pa ni bilo tako hudo.

Vaše novomašniško geslo je bilo: Drug drugega ljubite z bratsko ljubeznijo. Bi danes izbrali isto misel in zakaj ravno to?
Mogoče. Takrat sem mislil, nekaj o ljubezni že moram izbrati, da ne bodo mislili, da sem strog.

Kako vas je pot pripeljala na Vransko?
Najprej sem dobil službo pri opatu v Celju. Nato sem se sam odločil za Pohorje, ker sem pogrešal planine. Škof, ki je bil tam doma, je bil zelo vesel, da želim na Pohorje, kljub lepi službi v Celju. Po šestih letih so me premestili v Šmarje pri Jelšah, kjer sem bil šest let kaplan. Iz Šmarja so me poslali na Vransko. Tu sem ostal do upokojitve.

Kaj vam je bilo v Božji službi najlepše, kaj si boste zapomnili za vedno?
To, da sem prišel na cilj. 29. junija 1954 sem bil posvečen. Tisto leto smo bili samo trije. Samo jaz še živim. Takrat niso nič objavljali, danes so vsi novomašniki objavljeni v Družini.

Kdaj pa vam je bilo kot Božjemu pastirju najtežje?
Če nisem mogel pomagati, ko sem videl, kako ljudje trpijo. Ali da so me prepozno obvestili, če je kdo umiral. Avta nisem imel in sem moral na primer peš na Čreto. Mežnar me je spremljal in mi svetil. Uro in pol sva hodila do Črete.

Če se danes ozrete po prehojeni poti, bi se še enkrat enako odločili ali bi kaj spremenili?
Ne, ničesar ne bi spreminjal. Kot sem rekel pri diamantni maši. Vsak poklic je lep, če ga človek opravlja z veseljem. Samo eden pa je, ki ima nekaj posebnega, to je duhovniški. Da si posvečen in imaš pravico maševati, ker si prejel polno mero Sv. Duha. Vsak večer me pri maši pretrese, da lahko v svojih rokah držim kruh in molim isto kot Jezus pri zadnji večerji. Vedel je, da ga čaka smrt, in je rekel: »To delajte v moj spomin.« To, kar je naredil, od tega je 2000 let, se prenaša od enega škofa do drugega. Ko škofa na novo posvetijo, morajo biti vedno prisotni trije škofi, za slučaj, da morda eden ni bil prav posvečen.

Po upokojitvi ste za nekaj let odšli z Vranskega. Kje ste preživljali tista leta in kako to, da ste se vrnili?
Ko sem se upokojil, me je nasledil g. Turinek. Tu je bil še g. Ropas. Razmišljal sem, kaj bomo tu počeli trije duhovniki. Tako sem se preselil v kamniški dom za starejše, ki je eden najlepših. Je v obliki črke H, ima ogromno varovancev in zaposlenih. Po štirih letih me je škof povabil v Maribor, kjer je tudi dom za upokojene duhovnike. Tam sem ostal dvanajst let. Ko so na Vranskem zgradili dom, sem dal prošnjo za premestitev.

Vam je lepo v Zavodu sv. Rafaela?
Tu sem že šest let in se zelo dobro počutim. Ko sem odhajal iz Maribora, sem se zaradi bolezni na očeh odpovedal televiziji. Zdaj bi jo lahko gledal, ampak veste, rad imam mir. Preberem lahko ogromno knjig. Ugaja mi, da imam čas in me nič ne moti.

Kako poteka vaš dan? Glede na bistrost duha in čilost telesa verjetno drugače kot pri večini devetdesetletnikov?
Zelo dobro. Zjutraj grem jest, sicer imam strogo dieto zaradi žolčnih kamnov. Kruh lahko jem, če je star vsaj en dan. Mi dobimo vedno svežega, tako da grem v trgovino in si kupujem žemljice za naslednji dan. Meso mi pa ne diši, s tem se pa mučim. Enkrat sem pojedel samo mali košček slanine v ješprenju in po eni uri me je tako treslo od bolečin, da me niso mogli držati. Takoj so me peljali v bolnišnico v Celje, od tam pa v Rogaško Slatino na kardiološki oddelek, ker imam tudi srčni spodbujevalec.
Ogromno berem in molim. Vsakega sostanovalca pozdravim, ne posedam pa ne. Malo me jezi, ker nas je kar precej, k maši pa jih hodi samo osem. Župnik mi pravi, naj se ne jezim. Če pa mašo naročijo, takrat pridejo svojci in je kapela polna. Enkrat se pa nisem mogel zadržati in sem nekomu rekel: »Človek Božji, par korakov več bi naredil kot do obednice, pa bi prišel v kapelo.« Pa mi je odgovoril: »E, veste, ko je še moja stara živela, sem ji rekel, naj gre k maši, če želi. Mene je bilo pa sram hoditi v cerkev, saj sem vendar 'dec'.« Različni smo.

Vsak dan darujete mašo v kapeli Našega doma. Verjetno je to Božji blagoslov in hkrati velika obveza. Se vsak dan pripravljate na mašo ali po toliko letih to opravite z levo roko, če se izrazim metaforično?
Seveda, to že, ampak za molitev pa porabim veliko časa.

Je bilo biti duhovnik pred tridesetimi, štiridesetimi leti drugače kot danes?
Nekoč je bilo več novomašnikov. Do konca 2. sv. vojne je bilo samo v Mariboru med osemnajst in dvajset na novo posvečenih. Predlani so bili trije za celo Slovenijo, letos jih je menda osem.

Nekateri mladi duhovniki so zelo »v koraku s časom«. Pišejo bloge, kolumne, snemajo vloge.
Ja, internet in podobno. Na te stvari se ne spoznam. Ko sem bil še v gimnaziji, sem se ukvarjal s fotografijo. Razvijal sem filme, imel sem mali kabinet, temnico. Menim, da ni nič narobe, če to počnejo, če je vsebina primerna.

Cerkev danes dokaj pogosto prekrivajo temni oblaki. Nekateri pravijo, da so vse nečednosti povsem normalne, saj v njej delujejo samo ljudje. Je ta razlaga zadostna ali gre vendarle za pomanjkanje morale, prevlado človeškega pohlepa v ustanovi, v kateri so ljudje prisegli, da bodo delovali po Božjih zapovedih in bili zgled?
Šest let se ukvarjam s cerkveno zgodovino. Kaj vse je bilo včasih narobe v zgodovini Cerkve! Največ molim in se priporočam Janezu XXIII. Do koncila, ki se je začel 1962 in končal 1965, smo morali duhovniki maševati samo v latinščini, obrnjeni k oltarju, ljudem smo kazali hrbte. Ženske so med mašo molile samo rožni venec, saj niso ničesar razumele. Če ne bi bilo Janeza XXIII., kdo bi še danes hodil v cerkev?!

Kateri greh je za vas najhujši?
O pedofiliji nisem imel pojma, pa smo imeli profesorja, dr. Antona Trstenjaka, svetovno priznanega psihologa. Kaj vse nam je govoril, sam te besede sploh nisem poznal. Sploh si nisem mislil kaj takega. Zdaj pa na radiu Ognjišče kar naprej poslušam o tem. Tudi v cerkvenih krogih.

Mislite, da je to medijsko napihnjeno?
Ne vem. Kako je človek narejen, da lahko kaj takega stori? Groza. Ravno tako kot splav. Otroček, spočet je bil, saj ni sam kriv. Sem tolažil pri spovedi te ljudi, da imajo pa angelčka v nebesih. Se mi pa pedofilija zdi hujša, zato ker je otrok že pri zavesti. Zato je grozno.

Večkrat naletimo na vprašanje, kaj je hujše ali boljše, odvisno, s katere strani gledamo: da ne hodiš k maši in moliš doma ali da ves teden »grešiš«, greš v nedeljo k maši, misliš, da ti je s tem vse odpuščeno, v ponedeljek pa znova po stari poti?
Seveda ne. Bog vidi, tudi če moliš doma. Pomembno je živeti po Božjih zapovedih, tudi če kdaj izpustiš mašo. Včasih je tudi za spoved veljalo, kot pravi ena od cerkvenih zapovedi: spovej se svojih grehov vsaj enkrat na leto in v velikonočnem času prejmi obhajilo. Zdaj je drugačna navada. Cerkev priporoča mesečno spoved in vsakdanji prejem obhajila med sveto mašo.

Včasih se je bilo na spoved potrebno temeljito pripraviti.
Res je. Naj pa povem, kako rigorozne so bile včasih nekatere zapovedi. Ko sem hodil v celjsko gimnazijo, sem bil ministrant. Sedem razredov sem končal v Celju, osmega pa v Ljubljani, ker so očeta premestili v Grosuplje. Parola je bila opraviti devet prvih petkov. To sem večkrat opravil, nekoč sem pri sedmem petku povedal svojemu kasnejšemu šefu dr. Petru Kovačiču, kaj se mi je zgodilo. Zjutraj sem grgral in mi je en požirek vode ušel po grlu. Vprašal sem ga, če lahko grem k obhajilu. Rekel je: »A si nor? Če bi mi naredil najtežji greh, ti lahko dam odvezo, ne morem ti pa dovoliti, da bi danes šel k obhajilu.« Od polnoči nisi smel zaužiti niti kapljice vode. Profesor Trstenjakovega ranga nam je v semenišču govoril: »Gospodje, eno vas že sedaj opozarjam. Boste prišli na kakšno faro s podružnicami, kamor boste morali poleti in bo zaradi vročine pot tekel iz vas. Imeli boste samo eno željo, da bi popili požirek, a tega ne smete narediti. Če boste videli studenček, si samo zmočite usta in hitro izpljunite.« Pa sem mu odvrnil: »Gospod, takrat si samo želiš tisti požirek pogoltniti.« »Ja, to pa ne, predpis je tako strog.« Mladi tega sploh ne vedo.

Kje vidite vzroke za prazne klopi v cerkvah? Zakaj verniki ne slišijo Božjega klica? Je k temu pripomogla Cerkev sama z nečednimi dejanji cerkvenih veljakov?
Glejte, danes imajo pri vsaki hiši televizijo in lahko gledajo Exodus TV, versko televizijo. Tam lahko vidijo te mlade, ki se zelo trudijo, želijo biti moderni, že prvo leto pridigajo, in kar je pomembno, ne obsojajo. Kot papež. Celo nekaj kardinalov toži, da je preveč popustljiv. Zame je papež Frančišek svetnik, čeprav mu očitajo, da je preveč dober. V knjigi pravi: »Bodite veseli vsakega, ki se želi spovedati, in nikar ne sprašujte in vrtajte, kaj vse je kdo naredil, brez podtikanja.« Vsak naj pove, kot sam čuti. Na koncu tako vsak dobi kesanje. Spovednica naj ne bo mučilnica.

Avgusta praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja. Kakšno je sporočilo tega praznika in kaj pomeni vam osebno?
Jezus je vstal od mrtvih, ker je pač Sin Božji. Marija je pa človek, tako kot midva, a je bila v nebesa vzeta. Ko je Jezus umiral na križu, je rekel Janezu: »Janez, glej, tvoja mati.« Mariji je pa rekel: »Glej, to je tvoj sin.« Marijo je vzel k sebi v Efes. Pokopali so jo, na grobu so bile rože. Nekega jutra so bile rože odkopane, Marijinega trupla pa nikjer. Kasneje so komisije največjih cerkvenih sodišč ugotovile, da je nihče ni mogel skriti, saj bi se s tem hvalil in tako razkril. Da je bila v nebesa vzeta, so proglasili šele leta 1854, 1858 se je prikazala v Lurdu. Ko jo je Bernardka vprašala, kako ji je ime, je odgovorila: »Jaz sem brezmadežno spočetje.« Bernardka je hitela k župniku in to celo pot ponavljala, da ne bi pozabila. Rekla mu je, da verjetno res ni Marija, saj je na vprašanje po imenu odgovorila brezmadežno spočetje. Župnik je od veselja skočil v zrak. Res je, kot je papež proglasil, da je bila Marija brez madeža in izvirnega greha spočeta, čeprav tega v Svetem pismu ni. Kaj vse manjka, nekaterih stvari je pa preveč.

Kateri svetnik je vaš vzornik, po katerem se zgledujete?
Sv. Frančišek Asiški. Od žensk pa Mala Terezika (Terezija Deteta Jezusa). Imam veliko njenih knjig, bila je karmeličanka. Njena knjiga Povest duše je zelo debela, čeprav je umrla pri komaj triindvajsetih letih. Kasneje so našli še veliko njenih spisov, ki so izšli v knjigi Avtobiografski spisi Svete Terezije Deteta Jezusa. Kadar sem se ji priporočil, sem bil uslišan. Vedno. Spominjam se dogodka iz mladosti. Leta 1953 je bilo na Primorskem ogromno snega. S Stola se je usul plaz, ki je odnesel petnajst hiš. Direktor v bogoslovju mi je dovolil, da obiščem mamo in brata. Tudi v Ljubljani je zapadlo sedemdeset centimetrov snega, ki so ga gasilci čistili s streh z jeklenimi vrvmi. Omenil sem, da nisem bil za šport, nikoli se nisem smučal. Svak pa je pri meni pustil smuči in takrat sem jih vzel s sabo na to dolgo pot na Serpenico. Sram me je bilo, da bi me kdo videl. Prebijal sem se proti Kobaridu, bil sem ves premočen. Ko sem prečkal tiste plazove, sem ponoči, po petih urah na poti, padel v globoko jamo. Bil sem tako utrujen, da sem rekel: »Ljubi Bog, ne morem se več dvigniti, tu bom zaspal.« Že prej sem častil Malo Terezijo in kar naenkrat sem zaslišal glas: »Ne smeš, Vlado, ne smeš zaspati, boš zmrznil, jutri boš mrtev, kako žalostna bo mama.« Dobil sem moč in zlezel ven iz tiste globoke jame in naredil še deset kilometrov do Kobarida, kjer je bilo snega do prvega nadstropja. S palico sem udaril po naoknicah in odprla so se vrata. Izstopila sta župnik in njegova stara gospodinja s svečo v rokah. Peljala sta me v hišo, zjutraj pa mi je župnik povedal, da je vsako uro hodil gledat, če še živim, in mi nosil čaj. Sam nisem vedel nič, tako sem bil utrujen. Nato sem na smučkah nadaljeval še deset kilometrov do Serpenice, kjer so moji Serpeničani, ko so me zagledali, pritekli in me pod roko peljali do doma. Mala Terezija mi je to milost izprosila, ker sem jo vedno tako častil.

Katera je vaša najljubša molitev?
Premislek.

Ali je to tako, kot bi mater vprašali, katerega otroka ima najraje?
Vsak večer zmolim O, Jezus, blagoslovi me … To sem molil že čisto majhen. Največ pa molim rožni venec. In brevir.

Nekateri vidijo prihodnost v povezovanju ver. Zanima me vaš pogled na to.
To je, kot pravi sedanji papež, ekumenizem – da ostane vsak pri svojem in nobenega sovraštva. Papež Frančišek je šel v Kairo. Tam je največja muslimanska univerza in je objel rektorja univerze, ki je musliman. Papež vedno pravi, da je ekumenizem vsakemu dati pravico, da dela po svoje, vsi pa se trudimo za dobro in mir v svetu. Normalno je, da v takšni družini, kot si rojen, si tudi vzgojen. Naj povem primer. Očeta so med drugim premestili tudi v Doboj v Bosni, kjer so katoliška in pravoslavna cerkev ter džamija. Enkrat sva s sestro obiskala minaret. Vzpenjala sva se po stopnicah, ko so naju muslimani opazili. Nekdo je pritekel in sem mislil: »Zdaj bo pa glava šla.« Pa je samo rekel: »Naj ti pomagam.« Bil sem tudi pri društvu slovenskih duhovnikov v Ljubljani. Nekateri so nas obsojali, da simpatiziramo s komunisti. Kje pa. Tam je bil tudi en član musliman. Zelo sva se razumela. Če je zaupanje, se lahko razumemo ne glede na vero.

Gospod Rutar, o čem boste pridigali danes? (Pogovarjala sva se 6. avgusta, op. a.)
Danes obeležujemo Jezusovo spremenjenje na gori Tabor v Galileji. Danes bi po pravem morali moliti žalostni del rožnega venca, ampak bomo molili tistega, ki ga je papež Pavel sestavil malo pred smrtjo leta 1996 in se imenuje svetli del rožnega venca. Da bodo več slišali o razodetju na gori, ki je četrta skrivnost: Jezus, ki je na gori razodel svoje veličanstvo.

Vaše sporočilo bralcem ob koncu intervjuja?
Verni se vsi trudimo, da bi bili dobri. Če že niso vsi pobožni, da bi bili vsaj dobri. Jezus, ko našteva vse kreposti, pravi, da je največja med njimi ljubezen. Da bi znali ljudje potrpeti drug z drugim. Samo to. Bodi dober človek in pomagaj ljudem v stiski.

Najlepša hvala za pogovor in naj vam zdravje še dolgo služi.
Jezus je rekel: »Ne veste ne ure ne dneva.« Zato vsak večer zmolim še kesanje in pravim: »Ljubi Bog, če me ponoči pokličeš, bom pa pripravljen.« Lahko pa še nekaj letim živim.

Tanja Goropevšek