Ludvika Pikla zagotovo pozna vsak Vranšan. Svoje življenje je posvetil gasilstvu in ohranjanju kulturne dediščine. Je častni član Prostovoljnega gasilskega društva Vransko ter med drugim prejemnik enega najvišjih priznanj Gasilske zveze Slovenije. Na njegovem domu si lahko ogledamo pravo etnološko zbirko s približno 4000 eksponati. Z njim smo se o njegovem življenju pogovarjali ob pomembnem jubileju.

Letos ste praznovali 80 let. Pri teh letih ste še vedno aktivni, kolikor le lahko. Bi nam zaupali več o svojem življenju? 

Imel sem 80 let, celo življenje sem samski. Pri 17 letih sem pristopil h gasilcem. Leta 1958 sem bil že na prvem tekmovanju Matevža Haceta v Celju. Moj oče je bil ustanovitelj gasilskega društva na Vranskem, sicer je bil sedlar (na Vranskem). Potem je v gasilstvo "namočil" mene in od takrat sem bil ves čas del operative. Leta 1970 sem napravil izpit za nižjega gasilskega častnika, potem 1980 za  častnika, tako sem prišel do častnika II. stopnje.

Pri očetu sem se izučil za sedlarja – tapetnika. Pri njem sem delal kot pomočnik. Potem sem nekaj časa bil kmet na kmetiji pri teti, po kateri sem kasneje dedoval. Deset let sem bil doma kmet, nato sem šel v službo. V Brodeh so bile invalidske delavnice, kjer sem bil 15 let, potem pa sem se prestavil na Vransko v KIV do pokoja. Tam sem bil klepar, ličar, vse sem delal, tako da imam 23 let delovne dobe in da sem nekaj zaslužil.

Včasih pravijo: "Luda, še oženit se nisi imel časa, vse si dal za gasilce." Spomnim se, pomagal sem mami na njivi, ko je okopavala, pa je prišel en kmet, da nimajo vode. Vse sem pustil in šel pomagat. Vedno sem vse izpustil iz rok, če je šlo za gasilstvo. Mama je potem včasih že rekla, da me ni doma, čeprav sem bil.

Ko sem imel 80 let, sem rekel, da si ne želim slavja, rad sem kar sam. Sem se bal, da bi kdo prišel, ker ne bom mogel vsega tega vrniti. Pa so vseeno prišli vaščani, naslednji dan še gasilci, vse so tako lepo pripravili.

Gasilstvo vam torej res izjemno veliko pomeni. Ste častni član PGD Vransko, leta 2016 ste prejeli odlikovanje za posebne zasluge. Kako se spominjate časov, ko ste bili še aktivni na področju operative? Kako se je gasilstvo nekoč razlikovalo od tega, kar poznamo danes?

Na požarih ni bilo tako kot danes. Na začetku smo imeli traktor, še prej le konje in ročno brizgalno. Veliko pozneje smo kupili prvo motorno črpalko in kasneje še prava gasilska vozila. Klic v sili je nekoč izgledal tako, da so hodili po kraju in trobili s trobljo.  Šele kasneje smo na starem gasilskem domu dobili prvo sireno.

Res sem vesel, da od leta 2000 dalje tako lepo napredujejo, imajo moderna vozila in opremo. Zdaj je toliko lažje, ko gasilci dobijo denar za vse to. Mi smo morali  prositi za vse, ves čas smo morali "fehtati". Bolj smo bili zagrizeni. Takrat ni bilo nobenih dihalnih aparatov.  Kako zelo nam je prišlo prav, ko smo dobili prvega.

Na tekmovanjih so pionirji za nagrado dobili C-cevi, mladinci in člani pa B-cevi.  Z eno ekipo deklet (sedem od njih je bilo medicinskih sester) sem redno hodil na tekmovanja in kamor koli so prišla, povsod so vse znale. Seveda so bili še boljši, ampak tudi mi smo bili odlični.

Vse življenje ste res dejavni. Katere zanimivosti lahko izvemo o vas oziroma o vašem življenju?

Kot zanimivost lahko povem, da sem sodeloval pri okoli 115 požarih in pri veliko povodnjih. Spomnim se tudi, da sem bil dvakrat zraven, ko smo našli zgorela človeka po požaru.

Za gasilce bi dal vse. Februarja bo 65 let in od takrat do danes sem  pokopal 165 gasilcev. Poveljnik sem bil 23 let. Vsaka štiri leta so rekli: "Ludvik bo naprej." In to se je vleklo celih 23 let. Potem je to prevzel Vlado.  Po letu 2000 sem bil še pet ali šest let namestnik občinskega poveljnika.

Ves čas sem delal, če sem le mogel. S tem ko sem bil poveljnik, sem avtomatsko sodeloval tudi na Gasilski zvezi Žalec, bil sem v štabu operative, v predsedstvu in komisiji za veterane.  Nisem bil ravno govornik, so me pa ljudje imeli radi.

V tistem času sem bil tudi poveljnik sektorja (vseh gasilskih društev v občini). Dvanajst let sem bil tudi poveljnik civilne zaščite. Ves čas smo se udeleževali različnih tekmovanj in prejeli mnogo pokalov.

Tudi sedaj ste še vedno aktivni v tekmovalni ekipi starejših gasilcev Požarna bramba Vransko. Pobirate pokale, kamor koli pridete. Kako se je začelo?

Do leta 2000 je bilo potem leto podobno letu. Takrat mi je začelo pešati zdravje in sem se malo umaknil. Vendar tudi po tem letu nisem miroval, vedno sem našel nekaj. Izvedel sem, kako po svetu tekmujejo s starimi ročnimi brizgalnami.  Bil sem na enem takšnem tekmovanju v Šoštanju in ko sem prišel domov, mi ni dalo miru. Šel sem do župana in mu rekel: "Priskrbi mi eno črpalko, jaz bom to začel." Najprej smo bili samo Vranšani, potem sem pa povabil zraven gasilce iz celega sektorja. Bilo nas je dvanajst. Komaj smo čakali, da smo imeli vaje. Res je bilo veselje.

V štirinajstih letih smo s to ročno črpalko tekmovali v Savinjsko-Šaleški regiji pa v Postojni, v Ljubljani – Škofljica, v Pijavi Gorici …  (s ponosom pokaže na osvojene pokale). Pred nami je bila ena ekipa, 25 let so bili prvaki, potem smo jim vzeli titulo in z njimi je bilo konec. Imamo štiri prehodne pokale. Dve leti nazaj bi še vedno tekmovali. Imamo povprečje 72 let, najstarejši član jih ima 90, in tako imamo, kamor koli pridemo tekmovat, najvišjo povprečno starost, ki nam na tekmovanjih prinaša dodatne točke. Prav tako tudi zelo staro črpalko. V Ljubljani so rekli: "Ko Vransko pride, nam vse poberejo," (malo v šali, malo zares).

Do lani nas je to držalo pokonci. Pri meni smo imeli opremo, redno smo se dobivali, napravili nekaj vaj, potem kaj pojedli in se luštno imeli, se veselili. Še vedno me sprašujejo, kdaj bomo spet začeli z vajami. Rečem, da drugo leto, če bomo še pri življenju. Radi bi nadaljevali. 

Ljudje vas imajo radi, ker ste bili humorist. To drži?

A to rečejo? Ja, prej, ko sem bil bolj mlad in norčav, sem moral biti povsod, vse mi je prišlo prav, da so se mi lahko nasmejali. Zdaj mi zdravje ne služi več in moram počivati, pa tudi sam sem, kar ni prijetno. Sem pa bil tudi resen, 22 let sem imel vse govore pri pogrebih.

Domačija, na kateri živite, ima dolgo tradicijo. Imate pravo etnološko zbirko. Kako to, da ste se lotili tega?

Cela domačija je muzej. Reče se Etnološka zbirka pri Pikl Ludviku v Brodeh. Hiša, v kateri živim, naj bi bila stara 300 let, zraven je bila kovačija. Kasneje je bila gostilna, prva leta 1888, ki jo je nato prevzela moja teta, leta 1955 pa moja mama, vse  do leta 1985.

Mama mi je umrla leta 2000 in takrat sem potem "navlekel" skupaj muzej.

Našel sem marsikaj. Čeprav so mi velikokrat rekli: "Ludvik, pa pusti vse to," se mi zdi, da je prav, da zanamci vidijo, kaj se je uporabljalo včasih. Čeprav so Avstrijci prej že ogromno pobrali, sem našel še veliko reči. Ker nimam nobenih potomcev, bi rad, da ko umrem, Občina Vransko poskrbi za zbirko in se muzej ohrani. Počasi ne bom mogel več skrbeti za vse to, upam, da bodo lepo poskrbeli oni.

Nastajati je začel med letoma 2004 in 2006. Zbrano je vso staro kmečko orodje. Povsod sem prosil in pobiral reči, tako da imam danes prek 4000 eksponatov. Zdaj to malo miruje, do pred dvema letoma pa so se pri meni ustavljali avtobusi, da so si turisti ogledali zbirko.

Pišete kroniko o Brodeh in Vranskem, o vremenu in pomembnih dogodkih.

Prišlo mi je v kri, da pišem dnevnik. Zbrane imam vse zapisnike občnih zborov in drugo. Želim si, da poskrbite za to, da se za 140-letnico društva to izda v zborniku. Albert Predovnik je ob večerih skoraj 10 let hodil k meni, da sem mu pripovedoval o gasilstvu in drugih pomembnih dogodkih. Pisal je knjigo o tem.

Še v starem gasilskem domu je bilo veliko gradiva v arhivu. Vse to sem rešil, ker so to kurili. Rešil sem prapor, šleme, trubo in kup gradiva, vestnike.  To sem vse prebral in hranil pri sebi kakšnih 20 let. Če me ne bi vse to tako zanimalo, bi vse zgorelo. Nekdanji gasilci so se vseh starih stvari hoteli znebiti, meni pa ni dalo miru. Vse, kar mi je prišlo pod roke, sem shranil. Imam knjigo, v kateri so opisani vsi požari (117) do leta 2000. Doma imam precej gasilskih knjig in rokovnik prvih povelj, star 102 leti. To bom dal v gasilski muzej v Prekopo. 

Letos ste prejeli še najvišje gasilsko odlikovanje – plaketo gasilca, ki sta vam jo podelila predsednik in poveljnik Gasilske zveze Slovenije. Ste to pričakovali?

Bil sem zelo presenečen, ko je prišel Vlado in mi povedal, da so me na Gasilski zvezi Žalec predlagali. Pred štirimi leti, ko smo kupili novo vozilo, sem nazadnje dobil priznanje za zasluge s strani PGD Vransko. To sedaj je pa čisto zadnji kipec, ki smo ga dobili samo trije. Podelitev je bila 2. oktobra letos v Celju. Res se čudim, od 180 gasilskih zvez nas izberejo samo 7 in izbrali so mene. Še kar ne morem verjeti. Najprej so me ocenjevali po točkah na gasilski zvezi v Žalcu, potem so to še enkrat pretehtali v Ljubljani. Dobil sem pošto, naj pridem v Celje na podelitev. Mi je bilo kar nerodno, ko so mi čestitali. Res si nisem mislil, da bom to doživel.

Kaj bi nam še povedali?

Pri meni nikoli ni bilo jutri. Kar sem začel, sem končal, čeprav mi niso verjeli. Niso mi verjeli, da bom uspel zbrati zbirko za muzej, pa tekmovati s staro črpalko, ampak sem vse izpeljal.

Nisem si mislil, da bom dočakal toliko let, vsi moji so jih dočakali le okoli 70.  V celi gasilski zvezi so le še kakšni štirje gasilci stari toliko kot jaz.

Pripravili:

Monika Marn in Nataša Roter