Sredi meseca novembra smo se gozdni škratki ponovno skupaj z gozdarjema odpravili raziskovat gozd. Že na prvem srečanju smo se dogovorili, kaj bomo počeli in kaj moramo vzeti s sabo. Najprej smo se dobili v telovadnici vrtca, da smo se spomnili prejšnjega srečanja in vseh pripomočkov, ki jih potrebujemo. Pobude otrok so bile, da vzamemo vrvi, preveze za oči, krede, vrečke in tudi kakšne robčke, da si bomo obrisali nos ali roke. Veliko otrok se je spomnilo svojih škratovskih imen, nekateri pa smo jih za vsak slučaj še obnovili. Ko je bilo vse pripravljeno, smo se toplo obleki, obuli in se odpravili v gozd.

Tokrat nas je pot vodila skozi Gorico, ki je bila prelepo postlana z listjem. Nekaterim otrokom je segalo vse do kolen. Zaman smo iskali mala drevesa in »gozdno hobotnico«, ki jih je vso to listje pokrilo. Kljub temu pa nas je hoja in brskanje po listju, šumenje, metanje, kar nekaj časa zadržalo. Privoščili smo si pravo gozdno kopel in se ob igri nadihali svežega zraka. Nadaljevali smo pot proti Riglu, kjer sta nam gozdarja pokazala »gozdno kopalnico«. Kar nekaj nas je bilo razočaranih, saj ni bilo nikjer banje, brisač, kaj šele vode. Vse nam je bilo jasno, ko smo zvedeli, da se divji prašiči kopajo kar v blatu in se drgnejo ob drevesa, namesto v brisačo. Ker je na drevesu smola, smo tam opazili nekaj dlak divjih prašičev, ki so se prilepile na drevo. Nekateri smo si jih vzeli »za domov« in da jih pokažemo še drugim prijateljem iz vrtca.

Na poti nazaj smo si pripravili slepo stezo, ki smo jo komaj čakali, saj smo se zanjo dogovorili na prvem srečanju. Gozdarja sta med različnimi drevesnimi vrstami, tereni, velikostmi dreves napeljala vrv in vse je bilo pripravljeno. Nadeli smo si preveze za oči in se prijeli vrvi ter svet v gozdu raziskovali z drugimi čutili: sluhom, tipom, vonjem. Iti po slepi stezi ni bilo dovolj enkrat. Še enkrat in še enkrat. Da pa je bilo zadoščeno vsem čutilom, smo poskusili tudi jelkino smolo ter se pačili ob njenem okusu. Večina je bila mnenja, da ni dobra in ima okus po »ne dobrem« čaju.

Nasmejanih obrazov smo se vrnili v vrtec. Malo smo bili pa tudi lačni in žejni, zato smo se dogovorili, da naslednjič vzamemo s sabo še malico, ker od smole in bukovega žira se pač ne da najesti.

Brigita in Nives