Povejte za začetek, kako se počutite v Sloveniji, se radi vračate?

Zelo rad se vračam, mislim, da sem tu že triindvajsetič. To je že skoraj rekord za zdomce. Rad imam  Slovenijo, sorodnike, prijatelje. Lani sem se pošalil, da bom 80-letnico praznoval v Sloveniji. Prijatelj je rekel, da bo po petdesetih letih dobro, če bo prišlo deset ljudi. Mislim, da bi jih več. Rad se srečam s sošolci, prijatelji. Se pa v Sloveniji veliko jé. V Kanadi pravijo, da bom tu hujšal, tu pravijo, da bom tam.

Katero koleno vas boli, levo ali desno, ali vas sedaj, ko se bližate osmemu križu, bolita že obe? Koleno je namreč razlog, da je v mladi fantovski glavi začela tleti želja videti svet. Leto dni ste bili prikovani na posteljo in vaša življenjska zgodba bi bila, če bi mama privolila v predlagano amputacijo noge, povsem drugačna. Kakšni so spomini na tisto leto v Valdoltri, ko vam je širni svet predstavljal le pogled na ladje, ki so priplule v Koprski zaliv?

Še vedno me boli samo levo. Vsega se spominjam, kot bi bilo včeraj ali pred nekaj meseci. Težko je, če si zdrav in ležiš eno leto v postelji. Ko sem prišel domov, se je gimnazija spremenila iz tri- v štiriletno. Tako nisem imel prilike, da bi se šolal za poklic, ki je bil meni všeč. Takšna je usoda. To sem poskušal nadoknaditi na drugačen način.

Nemirni duh je bil prisoten v vaši družini, saj sta čez lužo, v Avstralijo, odšla tudi brata. Kaj vas je gnalo v svet in kaj ste počeli v Ljubljani, da se je za vas zanimala Udba? Danes, ko živimo v popolni svobodi, ki je sicer navidezna, saj nas opazujejo na vsakem koraku, vam ne bi uspelo oditi, saj bi imeli vašo fotografijo in bi vedeli, kako izgledate. Vi pa ste jim v srečanju ob odhodu celo sami povedali, kje bivate.

Začetki segajo v konec vajeniške šole, ko je moj prijatelj pobegnil čez mejo, ne da bi končal šolo. Dopisovala sva si, bil je v Franciji. Oblast je spremljala vsako pismo, ki je prišlo iz tujine. Tako so prišli do mene in Udba me je enkrat klicala na pogovor. Povedali so mi, da vedo za pisma in da me spremljajo. Ljudje so v tistih časih odhajali zaradi ekonomskih ali političnih razlogov, sam nisem odšel ne zaradi prvega ne drugega. Doma nismo bili nikoli lačni ali da bi bilo tako hudo, da bi bil to razlog za odhod. Največji vzrok je bil ta, da nisem smel iti. Če ptiča držiš v kletki, želi pobegniti.

Na pot ste se odpravili sami. Prijatelju niste več zaupali, ko je nakazal prve dvome. Ste sploh komu povedali, da boste odšli, vsaj domačim? Cilj je bila Nemčija. Zakaj?

Povedal sem samo bratoma, doma pa ne, ker bi mamo preveč skrbelo. Ta prijatelj, ki je želel z mano, si je enkrat že premislil. Odpravljala sta se z drugim prijateljem. Ko sta prišla do meje, sta se vrnila. Ko je začel nihati, sem videl, da mu ne morem zaupati, zato sem odšel sam.

Preden se dotakneva »eksotičnih potovanj«, ki jih popisujete v knjigi, povejte, kaj ste kot tujec počeli v Nemčiji in kasneje v Kanadi, da ste si lahko privoščili polletna potovanja, za katera ste poleg časa potrebovali tudi kar nekaj denarja.

Takrat je bilo vse ceneje, danes tega ne bi mogel ponoviti.

Ste imeli redno službo?

To ja, vendar je bilo treba živeti, varčevati. Kot tujec je bilo težko dobiti večji zaslužek. Vedno sem se s potovanj vrnil brez denarja. Razmišljal sem, kaj če bi potoval in zraven še zaslužil. Začel sem snemati s kamero, kar mi je odprlo veliko vrat. Ko sem se vrnil s potovanja, je bilo precej drugače, saj sem imel posnetke. Vse so želeli, a jih nisem dal. Nato sem večino filma naredil sam, dva tri mesece sem rezal, montiral. V knjigi so fotografije, ki so ostale. Kar sem prodal televiziji, ni več moja last. Vedno sem pa rad šel na pot.

Najprej me zanima zgodba s Hitlerjevim zakladom. Že na prvem dopustu, po petih letih bivanja v Nemčiji, se vam je zgodila velika zgodba. Mamin obisk vas je rešil usode Angleža. Povejte, kaj se je zgodilo. Ste kdaj izvedeli, kaj je skrivala tista skrinja na dnu jezera? Kdaj ste si upali prvič spregovoriti o dogodku, saj ste dobili nasvet, da je dolgo ne povejte nikomur?

Najmanj dvajset let. Tisti, ki so bili nevarni, so danes, če so živi, stari že preko sto let, tako da je nevarnost mimo. Na dopustu v Avstriji sem se spoprijateljil z lastnikom hotela. Ta je spoznal nekoga, ki ga je prosil za denar za pot v Argentino. Ker je vedel, da ti kar tako nihče ne da denarja, je rekel, da ve, da je bil v bližini po koncu vojne zakopan zaklad. To je želel unovčiti, zato je iskanje zaklada najprej ponudil ruskim in angleškim vohunom, vendar mu ti niso hoteli dati denarja. Menil je, da bi pri hotelirju lahko uspel. Zakaj je lastnik hotela to povedal meni in prijatelju, je druga zgodba. Še prej je hotelir to zaupal lastniku fotografske trgovine v Salzburgu, ki je bil ruski in angleški vohun, trgovino pa je vodila njegova žena. Ko je bil službeno v Angliji, sva se midva pripravljala na iskanje zaklada. Vedeli smo, kje je. Dan pred izvedbo načrta sem dobil mamimo pismo, da me pride obiskat v Avstrijo, saj za Nemčijo ni dobila vize. Pripeljal jo je Janez Pikl. V Avstriji je ostala en teden, medtem pa se je predčasno vrnil tisti vohun iz Anglije in se sam odpravil iskat zaklad. Neke noči ga je našel in ga skril v mah za skalo. Avto je parkiral nekoliko stran od jezera ob klopi, kjer sem kot turist večkrat posedal. Tam sta ga čakala dva moška, ki sta ga povabila domov v restavracijo ob jezeru, saj so se poznali. Ubila sta ga in posedla v avto, kot da spi. Agent, ki ga je peljal skozi vas, je bil prehiter in zapeljal je v jezero, tako da je tudi sam umrl. Morda se je tam odvijalo največje vohunstvo v Evropi po vojni, saj so bili vpleteni Angleži, Čehi, Rusi … samo Avstrija in Nemčija ne. Vso zadevo so vodili Američani, pisarna »nacipartije« je bila v Avstriji. Kasneje so ugotovili, da so bili v skrinji dokumenti »nacipartije« za vso Evropo. To je bilo vredno več kot vse zlato takrat. Vpletene so bile vse evropske vlade, niso pa želeli, da pride zadeva v javnost. Med Američani in Rusi je potekala hladna vojna, zato Američani niso hoteli škodovati Evropi in so bili raje tiho. Mama me je s prihodom rešila. O tem dogodku so kasneje napisali knjigo (The Salzburg Connection) in posneli film v Holywoodu.   

Nemčiji je sledila Kanada. Kako to, da ste se odločili ravno za to deželo in kaj vas je zadržalo tam vse do današnjih dni?

Brata sta odšla iz Avstrije v Avstralijo, tudi sam sem želel tja. Po petih letih v Nemčiji sem vse uredil, samo karte za ladjo še nisem imel. Brat je sporočil, naj še počakam, da trenutno ni veliko dela. V Nemčiji sem imel začasni potni list, vendar po toliko letih želiš naprej. Prijatelj je predlagal, da greva v Kanado, kjer že po dveh letih dobiš državljanstvo. In sva šla.

Po nastanitvi v Torontu ste se na prvo daljše potovanje podali v Avstralijo. Brata, ki ju že dolgo niste videli, ste obiskali, vendar je bil cilj prepotovati severno in zahodno Avstralijo, tisto najbolj trdo, divjo, puščavsko. Spremljal vas je prijatelj Marjan. Nekajkrat ste se srečali z Aborigini, avstralskimi domorodci. V puščavi Gibson sta se na tablo evidence belcev vpisala pod zaporedni številki 42 in 43. Bila sta torej res redka belca tam in sta jo glede na njihove navade kar »dobro odnesla«. Kako se jih spominjate, saj znajo biti zelo nepredvidljivi?

Danes je verjetno drugače, v sedemdesetih letih so še jedli ljudi. Niso ubijali in jedli ljudi nalašč, v to so bili prisiljeni, saj je tam šest mesecev suša, šest mesecev deževje. Pol leta ni bilo v tem delu Avstralije nobenega avtomobila. Tudi vlada ni skrbela za domorodce. Velika lakota jih je prisilila, da so jedli lastne otroke, ker so menili, da je to najmanjša škoda. Seveda so otroke pustili, če so prišli tujci. Niso bili krvoločni, to je bilo iz sile.

Pritegnilo vas je tisto, kar je bilo neobičajno in zelo nevarno za navadnega smrtnika. Kot da vas zadeva ni zanimala, če niste gledali smrti v oči. Tu bi se rada navezala na lov na krokodile. Spet vas je spremljala sreča, saj ste spoznali najboljša lovca daleč naokoli, Meha in Mefto, naša južna brata. Pustolovščina se je začela.

Proti severu Avstralije je bolj puščava kot džungla, nisva imela opreme za lov, namen sva imela snemati. Dobro je, če se za lov povežeš s kom, ki ima prakso. Iskala sva lovce, vendar se je sezona lova že začela, zato so se vsi že razkropili po Avstraliji. Na srečo sva naletela na Jugoslovana. Eden je končal fakulteto, tudi drugi je bil šolan, vendar sta se odločila za to delo, ker so takrat v tovarni zaslužili 50-55 dolarjev na teden, za kožo enega krokodila pa si dobil sto dolarjev. To je bilo privlačno. V pol leta sta zaslužila za hišo. Pestro je bilo ob prodaji kož. Dva, tri dni se je pilo, razgrajalo, tu in tam je kdo pristal celo v ječi. Ob slovesu sem enemu izmed njiju svetoval, naj pazi, da ne bo preveč razgrajal v hotelu, da ne pristane v ječi. Odgovoril je, da je ta problem rešil in kupil hotel.

V knjigi samo enkrat, in sicer v Avstraliji, beseda nanese na ženske, pa še to ste elegantno naprtili prijatelju Marjanu. Sicer s tistima puncama nista imele sreče, ker sta bili samozadostni. Kako je bilo torej s puncami na vaših potovanjih, si niste upali napisati ali so bile v primerjavi s krokodili, medvedi … za vas le pretrd oreh?

Na poti proti srcu Avstralije, kjer je  Ayers Rock, naju je ujela noč. Prespala sva v avtu kar sredi ceste. Zjutraj se je vse bleščalo, saj je ponoči deževalo in vse je bilo v vodi. Vse v blatu, rdeče, ne vidiš poti. Marjan je po karti sklepal, da sta blizu bencinska črpalka in gostilna. Ali greva ali čakava teden, dva, da se osuši? Nadaljevala sva, eden je hodil pred avtom, da je »utiral« pot. Mimo so plavale kače. Do večera sva naredila 20 kilometrov in res prišla do bencinske postaje in restavracije, ki sta jo vodili dve ženski. Lepo sta naju sprejeli, nato so prišle še medicinske sestre, ki so bile na izletu, ter angleški učiteljici. Lepo smo se imeli, lastnici sta bili zelo prijazni, vendar se je izkazalo, da sta bili lezbijki. Tudi Marjan kot veliki ženskar ni imel uspeha.

Narediva sedaj skok iz vroče Avstralije na Aljasko. Prečesali ste jo po dolgem in počez – pritegnili  so vas kodiak medvedi, značilni predvsem za otoke jugozahodne Aljaske. Kakšni medvedi so to in zakaj so vas zanimali? 

Televizija, kot je Discovery,  je želela zanimive filme, sploh če si se poglobil. Pri National Geographic si težko prišel zraven, ker so veliki. Včasih sem imel srečo in sem dobil kakšno delo pri njih. Nikoli nisem imel rad izletov, ko kupiš karto in te skoraj za roko vodijo od cerkve do cerkve. V teh TV-hišah so bili korak naprej in njihov motiv je bil, da greš sam in pokažeš, kaj si videl. Na Aljaski sem bil sam z avtom okoli 10 000 kilometrov iz Toronta. Tam sem najel letalo, ki je tako kot avto pri nas, tudi ne stane več. Kodiak medvedi so bili nekoč razširjeni do Mehike, nato jih je civilizacija omejila na Aljasko in Aleutske otoke, ki so divji, nenaseljeni. Pilotu sem rekel, naj me zapelje tja in pride iskat čez tri tedne. V dolini, veliki približno kot Vransko, je bilo 50-60 grizlijev. Moraš vedeti, kako ravnati, ko pride do bližnjih srečanj. Oni lovijo ribe v reki in je lahko nevarno.

Čeprav vas je bilo marsikdaj pošteno strah, ste znali ravnati z živalmi, kar dobro popisujete ob srečanjih z medvedi, volkom, lisico, da o veverici sploh ne govorim. Je to zgolj naravni čut, ki ga imaš ali ne, ali ste to znanje pridobili?

Če je nevarno, se hitro učiš, vprašati ne moreš nikogar. Ne veš, kdo je bil tam pred tabo, razdalje so ogromne. Tam so bili manjši slapovi, medved ne lovi v globoki vodi. Nekoliko stran od reke sem si postavil šotor. Nekega jutra pride medvedka z mladičem do šotora, ki ji je bil napoti. Postavila se je na noge, mladič je prišel noter. Tiho sem ga odganjal, puško sem samo obrnil proti njej in čakal. Na srečo je odšla. Druga izkušnja je bila, ko sem si kot po navadi ulovil ribo. Bilo je sotočje dveh rek, dolg pomol v špico. Tam sem stal, medved pa me je opazoval od daleč. Vstal je in počasi korakal proti meni, saj je videl ribo. Špica je bila ozka, vedel sem, da oba ne moreva biti tam. Voda pa je bila ledeno mrzla. Šel sem po eni strani vode, on pa po drugi. Srečala sva se, šla drug mimo drugega, on je gledal ribo, sam sem škilil proti njemu in korakal mimo. Pojedel je ribo, medtem sem ga imel čas fotografirati. Sam pa sem spet lahko jedel fižol iz konzerve.

Idejo za naslednje potovanje ste dobili nekega pomladnega dne, ko ste odhajali iz službe. Da greste na sever, so vas navdušile divje gosi. Dokončno smer sta s prijateljem Andrejem določila v knjižnici, ko sta po naključju našla knjigo iz leta 1904 z naslovom Dol po Mackenzie, gor po Yukonu. To sta veliki in pasti polni reki na severozahodu Kanade oz. na Aljaski. Šla sta po sledeh angleškega geometra, ki je za angleško vlado raziskoval severno Kanado. Na poti so vas najprej prevzeli grizliji v Skalnem gorovju. Tu omenjate najdaljšo noč vašega življenja. Kako se spominjate grizlijev?

V ogromnem nacionalnem parku v Skalnem gorovju je dolina, kjer so grizliji zaščiteni. Tam puške ne smeš imeti. Bilo je konec maja. Po dveh dneh hoje je začelo snežiti. Ob majhnem potoku je bila strmina, po kateri je bilo nemogoče hoditi, zato sva se zelo na ozko utaborila ob potoku. Zakurila sva ogenj, medvedi so naju hodili gledat.  Bilo jih je veliko. Naredila sva večji ogenj, sekala drevje naokrog. Samo sekirico sva imela s sabo. Celo noč sva kurila in toliko posekala, da sva se že bala, da bi se preveč oddaljila od šotora. V temi vidiš samo oči. Naslednji dan sva si nasekala zalogo vej, ponoči zakurila še večji ogenj in niso prišli. Tretji dan je posijalo sonce, poti zaradi snega nisva mogla nadaljevati in sva se začela vračati. Samo da sva se rešila, za fotografije medvedov ni bilo priložnosti.

Pot sta nadaljevala proti severu in bila prva tujca, ki sta prišla po zemlji v Fort Simpson (kraj v SZ teritoriju Kanade) med pretežno Indijance. Po naključju sta se tam srečala z bodočim predsednikom Kanade Jeanom Chretienom, na katerega sta naredila močan vtis. Vsi so dvomili, da bosta premagala mogočno reko, sploh s tistim čolničkom. To kasneje ni uspelo niti vojski z vso razpoložljivo opremo. Za ta podvig sta bila kasneje odlikovana. Kako je uspelo vama, vojski pa ne?

To je ogromna reka, takrat malo znana, ker ni bila obljudena. Na najožjem delu meri 0,5 km, na najširšem do 5 km, na njej so veliki otoki. Dolga je 1500 km. Naslednji dan po odplutju sva razmišljala, da bi se vrnila, ker najin čoln res ni bil primeren. Uspela sva zato, ker sva imela preslab motor, da bi se vrnila. Če sva se obrnila proti toku, sva stala. Povratka ni bilo. Vsepovsod močvirje.  V Fort Simpsonu, kjer sva štartala, so ravno v času najinega obiska praznovali pridobitev ceste. Prišel je minister Chretien, kateremu sva podarila knjigo in povedala o namenu najine poti. Zaželel nama je srečo. Ko je kasneje kot upokojeni predsednik pisal knjigo, je bil prepričan, da nama ni uspelo. Prijatelj pa se je s poti javljal očetu z vojaških postaj na reki in tako so naju našli. Kasneje so poslali na to pot dobro opremljeno vojsko, da bi reko raziskala. Vrnili so se po dveh dneh, češ da je preveč komarjev. O najinem dosežku so kasneje poročali v časopisih, na televiziji se je vrtel moj film. Dobila sva priznanje, ker sva pripomogla k oživljanju reke za promet in turizem.

Tudi severneje v Norman Wellsu sta bila med Indijanci atrakcija, vendar so vama zaupali in vaju za eno noč izkoristili za »deputi šerifa«. Kako je s to zgodbo?

Ko prideš kot neznanec v majhen kraj, te na obrežju pričaka cela vas. Policist naju je povabil na pijačo in povedal, da že štiri mesece ni videl tujca. Policijska postaja je bila razdeljena na ječo, kuhinjo in šerifov spalni prostor. Naslednji dan so prišli lovci od vsepovsod prodajat kože in je prosil, če mu lahko pomagava. Za čas prodaje kož je značilno veseljačenje, pitje, ponočevanje. Kolega je bil velik in močan in ob pivu je prisegel ter tako postal »deputi« šerif. Sam sem čuval ječo. Ponoči je Andrej prinesel nekega nemškega lovca kar na ramenih. Zaprli so ga, ker je njegov volk skočil na njihovo pasjo samico pasme haski. To jim ni bilo všeč. Na srečo se ni zgodilo nič hujšega.

O čem ste razmišljali v tistem čolnu na mogočni reki? Vsepovsod samo voda, ki bi vaju lahko hitro pogoltnila, sploh v njenem ustju ob izlivu, če bi zavila v napačni kanal.

Takrat sva se z Andrejem prvič skregala, ker je hotel v drugi kanal. Sam sem nekoč slišal, kateri je pravi, saj je samo tisti vodil v naselje. To so 300 km široki kanali. Če zgrešiš, pluješ v severno morje, kjer ni ljudi. Kaj bi tam z najinim motorjem? Andrej je popustil in prišla sva v vas. Na sredi reke sva naletela na črno skrinjo, ki se je odmikala. V škatli so bili senzorji, ki so vodili in usmerjali ameriške rakete na dolgi doseg. Tega najprej nisva vedela. V pogovoru s policistom sem hitro ugotovil, da o tem ni dobro govoriti, saj sem nekoč po televiziji videl, kaj Američani naredijo s tistimi, ki vidijo leteče krožnike in podobne predmete. Peljejo jih v Kolorado in »prepričajo«, da niso ničesar videli. Marsikdo je tako izginil za vedno.

Na koncu opisujete še lov na kite v deželi Eskimov.

Eskimi imajo dolge kanuje, s katerimi gredo na odprto morje. Lov  poteka tako, da kita najprej ustrelijo, nato zgrabijo s harpuno, da ne potone. Na noč smo ujeli do pet kitov. Razrežejo jih na kose, odpeljejo v vas, kjer čakajo ženske in otroci. Potem vsi režejo s kož maščobo, ki se nato topi na soncu. Uporabljajo jo za hrano, razsvetljavo. Meso, črno kot oglje, posušijo za pse.

Sta kaj zaslužila, ko  sta pomagala?

Ne. Moraš pa biti prijazen z njimi, jim kaj dati, ker ne marajo belih ljudi. So pa bolj prijazni kot Indijanci. Največkrat smo skupaj pili kavo in kuhali ribe v kolibah. Tam se življenje odvija 24 ur na dan. Sedeli smo v krogu in če je bil kdo zaspan, je zlezel vase in zaspal.

Pri srečanju z Eskimi ste zapisali nekako tako, da ste se z domorodci, ki imajo povsem svoj jezik, sporazumeli veliko boljše in lepše kot z ljudmi v civilizaciji. Nikjer ne omenjate resnih jezikovnih težav, ne z nemščino ne z angleščino.  Kako je bilo z znanjem oz. neznanjem jezika?

Tu in tam je kakšen Eskim znal kakšno angleško besedo. So pa velike skupine, ki ne znajo popolnoma nič in tudi nimajo interesa, da bi se učili. Njihov jezik je za nas zelo težak, nisem se ga učil, ker sem vedel, da ga nikoli več ne bom potreboval. Ves mesec smo živeli skupaj, lovili, se smejali in se razumeli brez razumevanja jezika. Potem pa prideš v New York ali Toronto med milijone ljudi, pa nimaš s kom govoriti.

Kako ohranjate stik s slovenščino? Se v Kanadi Slovenci pogovarjate slovensko ali vzdržujete to prek časopisov, svetovnega spleta?

Popolnoma nič. Slovensko govorim samo v Sloveniji. Svojega jezika ne moreš pozabiti. V Kanadi imamo slovenske klube, vendar imamo malo skupnega. Moja slovenščina ni dobra (op. a.: S tem se ne morem strinjati, ker gospod govori zelo lepo slovenščino.). Ko sem hodil v šolo na Vranskem, je gospa Štravsova rekla: »Zaslužiš si, da te vržem iz slovenščine, samo nerodno je, ker si Slovenec.« Bil sem slab učenec, vse so bili krivi drugi, samo mi, ki nas je bilo povsod polno cele dneve in noči, ne. Včasih me je učiteljica v šoli vprašala: »Si se kaj učil?« Če nisem takoj odgovoril, je dodala: »Če po pravici poveš, ni treba veliko misliti.«

Priznati morate, da je bila sreča vaša res zvesta sopotnica – od srečanja z Udbo ob odhodu, graničarjev na slovensko-avstrijski meji, ko ste čakali na primeren trenutek, da prečkate mejo, maminega obiska v Avstriji, s katerim vam je preprečila iskanje zaklada v jezeru, bližnjih srečanj z nevarnimi živalmi, da ne naštevam naprej. Se zavedate te sreče, lahko rečete, da je sreča na strani pogumnih?

Nikoli se nisem imel za pogumnega, včasih je bolje biti malo boječ (op. a.: Knjiga priča ravno nasprotno.). Če si preveč pogumen, ne boš dolgo živel. Moraš pa logično razmišljati, živali so precej pametnejše, kot mislimo. Res divje živali se ne bojijo človeka, ker ga prej niso videle. Ljudje vse pokvarimo, mi smo največje »živali« na svetu. Vedno sem imel kakšno žival ob sebi, ki me je spremljala. Bila je kot človek. Naj na kratko povem zgodbo z volkom. Na poti smo srečali skupino, ki je nekaj snemala. Zraven je bil volk, s katerim sem se veliko ukvarjal, zato je bil rad z mano. Ko sem plaval, sem z nogo podrsal po kamnu in se grdo ranil. Zdravnik je bil zelo oddaljen. Sedel sem pri ognju, drugi so odšli, noga me je bolela, bal sem se zastrupitve. Prišel je volk, pogledal in začel gristi rano. Sveža rana me je res bolela, gledal sem, kaj dela in hkrati vedel, da on ve, kaj počne. Če bi zavpil, bi se ustrašil in odšel. Prijel sem se za vejo, da sem zdržal bolečine. Zgrizel je vse do živega mesa in odšel. Čez nekaj ur je prišel pogledat in naslednji dan se je rana začela sušiti. V nekaj dneh je bila zaceljena. Psi in mačke, ki se ližejo s slino, se zdravijo. Z volkom sva bila še večja prijatelja.

Zdaj mi iskreno povejte - če bi imeli časovni stroj in bi ga lahko zavrteli za dobrih 60 let nazaj, bi se po izkušnjah, ki jih imate, odločili še enkrat za pot, ki ste jo prehodili, ali bi na Vranskem, ko ste videli mamo, izstopili iz tistega avtobusa za Dravograd?

Težko je reči. Vsi emigranti, ki smo odšli iz različnih razlogov, smo prišli do zaključka, da smo porabili petdeset let, da smo spoznali, da se ni splačalo oditi. Naenkrat je prepozno. Nikoli nisem želel daleč. Tisti, ki so ostali doma, so zame srečneži. Nekaj let po mojem odhodu se je življenje izboljšalo, vsak izseljenec, če to prizna ali ne, pošteno plača, kar je preživel. Zgubiš družino, prijatelje, svoj kraj, vse. Verjetno ne bi odšel, rad bi pa več delal, zlasti na reki Yukon. Sam težko, še težje pa najdeš spremljevalca.

Kako vidite Slovenijo od daleč?

Politično je Slovenija zabredla zelo globoko. Je lepa dežela, ki nam jo vsi zavidajo. Trenutno se dobro živi. Slovenija ne bi bila druga Švica, ampak prva, če bi bila samostojna. Nikoli ne bi smela biti v Evropi. Imeti bi morali bolj logično in trdno vlado. Politično je katastrofa, vendar dokler se v redu živi, je dobro. Večkrat sem slišal Merklovo reči, da je Slovenija najbolj skorumpirana država na svetu. Verjetno je imela razloge za te besede.

Čisto za konec pokukajva še v prihodnost. Kakšne načrte imate, se nameravate vrniti v Slovenijo ali ste se dokončno zapisali Kanadi?

Za stalno ne, na dopust ja. So druge ovire.

Tanja Goropevšek