Barbi, kot smo jo ljubeče klicali,  je odsevala skromnost, dobroto, ljubeznivost, pravičnost, delavnost in poštenost. Rada je bila med ljudmi, ljubila je potovanja in izlete, toda pravo pristanišče in vir vseh vrednot ji je bila in ostala družina. Družinske vrednote in navade je skupaj z bratom Petrom srkala v družini Kainz v Petrovčah in vse to prenašala v svojo družino, ki je bila njeno sonce, v katerega je vedno ponosno zrla. Z ljubeznijo je govorila o svojih dveh sinovih, Matjažu in Juretu, o njihovih srečanjih ob različnih praznikih, ko se je zbrala vsa družina, tudi bratovi potomci, kar ji je bilo še posebej pomembno po Petrovi prezgodnji smrti.  Najbolj srečna pa je bila, ko je postala babica. Zara in Tisa sta bili njena dva sončka, ki sta jo  grela in ji dajala moč. 

Imela je izrazit čut za vse lepo; tako kot je bila sama vedno urejena, prava dama s svojim stilom, je želela, da je urejen tudi njen dom.

V njeni bližini je vedno sijalo sonce. Kljub bolezni je bila polna humorja, vedrine, prijaznih in pomirjujočih  besed. Zato  je spletla mnoge prijateljske vezi. Krog  prijateljstva se je ob njej širil kot valovi morja, če vanj vržeš kamenček. Bila je organizatorka in načrtovalka izletov in praznovanj rojstnih dni. Vedno je bila polna energije in neumorna pripovedovalka zgodb in anekdot. Zato nas je mnogo, ki smo jo dobro  poznale in jo bomo močno pogrešale ter ostale »prijateljice za vedno«, kot je sama poudarila še v zadnjem pogovoru. 

Bila je srčen in plemenit človek, odlična mentorica mnogim učencem in mlajšim kolegicam, polna idej in strokovnega znanja iz zgodovine in umetnosti, ki ga je razdajala celih 40 let na Osnovni šoli Vransko. Mnogi učenci se Barbare spominjajo kot dobre, pravične, humane in predane učiteljice in razredničarke. 

Zaradi svojega predanega mentorstva učencem in mnogih sledi svojega znanja, ki jih je zapustila tudi v mnogih publikacijah o Vranskem, je prejela najvišje priznanje, Grb Občine Vransko.

Bila je ustanovna članica Turističnega društva Petrovče, kjer je aktivno delovala vse do svojega slovesa. 

S svojim znanjem in poznavanjem kraja je bila aktivna na področju kulturne dediščine. Aktivno je sodelovala pri izdelavi prve brošure »Po poteh krajevne skupnosti Petrovče«,  na njeno pobudo in z njenim sodelovanjem je v prostorih krajevne skupnosti nastala stalna razstava fotografij prof. Tanje Predan Knez in pred kratkim zgibanka Baročne zgodbe Petrovč in Novega Celja, za kar je prejela priznanje Turističnega društva.

Barbara je imela neizmerno rada rodno Petrovče, z velikim spoštovanjem je odkrivala zapuščino znanih Petrovčanov in nas o tem osveščala.

Ob vsej širini znanja in poznavanja pomembnosti stvarnosti in preteklosti nas je morala večkrat iztrgati iz naših spon birokracije in ekonomske realnosti, da je uspela s svojimi zamislimi.

Draga Barbara, bila si iskren, dober, razmišljujoč človek in velika borka.  Kljub dolgotrajnim in pogosto hudim zdravstvenim težavam si se znala iskreno razveseliti in bila si vesela tudi najmanjše pozornosti. Znala si ceniti življenje. V tem si bila naša učiteljica. Hvaležni smo, da smo bili prav posebni sopotniki na tvoji življenjski poti. Močno te bomo pogrešali. Mirno spavaj svoj večni sen!

»Prijateljice za vedno« in Turistično društvo Petrovče.