Logo MojaObčina.si

Vojnik

DANES
2°C
-7°C
JUTRI
2°C
-3°C
Deli
4944

Živimo njihove sanje

Slovenija, moja dežela, vse najboljše za 26. rojstni dan! Naša domovina vztrajno odrašča, z njo pa odraščamo tudi Slovenci. V prihodnjih mesecih se bo tako svojega 26. rojstnega dne veselila tudi prva generacija Slovencev, rojena v samostojni državi.


Število 26 je sicer nekoliko klavrno število. Redko kdo se nanj spomni in težko je kaj modrega zapisati o njem. Kakor koli, zakonodajalec je poskrbel, da je že tako osamljeno število, zlasti med študenti, še nekoliko bolj nepriljubljeno. Določil je namreč, da z dopolnjenim 26. letom dokončno preneha starševska dolžnost preživljanja otrok, četudi nadaljujejo šolanje. Glede tega lahko godrnjamo, lahko pa to preprosto sprejmemo in pritrdimo: »Drži, dozoreli smo. Čas je, da se postavimo na lastne noge in uberemo svojo pot.«

Vsaka generacija je nekaj edinstvenega. Zdajšnja se razlikuje od mnogih predhodnih v tem, da so naši praočetje in pramatere sanjali o prostosti in o lastnem koščku zemlje, mi pa živimo njihove sanje.


Smo generacija svobode in priložnosti. Prva generacija Slovencev, ki se je kadar koli rodila v demokratični državi. Generacija, ki je subjekt. Generacija, ki so ji dobro znane pravice in nekoliko tuje dolžnosti. Generacija, ki sproščeno vstane in preneha z delom, ko ji neznanec potrka na vrata. Generacija, ki se zgolj uči o grozotah vojne. Generacija, ki lahko mirne vesti reče: »Verujem,« ali »ne verujem!« Generacija, ki lahko ljubi kogar koli. Generacija, ki lahko brez strahu vzklika svojemu poglavarju: »Miro, legenda,« ali »Mirči, ti si ena cmera jera!« Generacija, ki ji niti malo ne zastane srce, ko vsako prvo soboto v mesecu sliši gasilsko sireno. Generacija, ki nima žuljev. Generacija, ki ne razmišlja o lakoti in strehi nad glavo, marveč lahko dneve, tedne, leta premišljuje: »Kaj želim početi v življenju? S kom se bom poročil? Kam grem? Kdo sem?«


Vsi ti privilegiji so bili ideal naših staršev in so še vedno sanje večine svetovnega prebivalstva. Upam, da se zavedamo, da ta blagor ni nekaj samoumevnega, temveč plod večtisočletnega trpljenja in prizadevanja naših prednikov in da se ta trenutek nekje sredi Sredozemlja nekdo utaplja zanj. Še pomembneje pa je, kaj bomo mi podarili prihodnjim generacijam. Kakšne so naše sanje? V kakšno Slovenijo se bodo rodili naši potomci? Smo generacija, ki bo končno spravila narod? Se bomo prihodnje raje povezovali kot delili? Bomo poskušali razumeti drug drugega, preden bomo obsojali? Bomo politika, ki bo obljubljal 1000 evrov pokojnine, spravili raje v pokoj ali na borzo kot pa v parlament? Bomo rekli korupciji trikrat »NE«? Bomo sodelovali in glasovali ter šli na ulice, če bo treba? Bomo sprejeli nenehne spremembe in raznoliko skupnost kot družbeno dejstvo?


Fantje in dekleta, smo odrasli? Smo pripravljeni, da se borimo za te ideale? Smo dozoreli dovolj, da premagamo apatijo in vstanemo iz udobnega naslanjača ali anonimnega internetnega uporabniškega imena in rečemo: »Zbogom oče, rušil bom zidove. Nasvidenje mati, gradil bom mostove. Čao sestra, ne bom samo sanjal, temveč živel bom svoje sanje.«


Gregor Oprčkal iz Višnje vasi je leta 2016 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in istega leta vpisal magistrski študij. Trenutno je na enoletni študijski izmenjavi na Svobodni univerzi v Berlinu (Freie Universität Berlin).

Tekst: Gregor Oprčkal
Foto: osebni arhiv

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!