Radovednost in spreten jezik mi prineseta nova znanstva. Tri pohodne dame, Dobrčanke, stopajo vštric z menoj na novega leta dan del poti do priljubljene Gore. V ženski družbi gre vselej za pretok številnih in predvsem koristnih informacij in tudi za spoznanje, kako prepletene so naše vezi. Ta je prijateljica od prijateljičine prijateljice. Ali pa znankina mama, kot v mojem primeru. Čez nekaj časa od te gospe prejmem paketek in v njem vse napotke za rajžo. »A greš?« vsa navdušena hitim vabiti prijateljico, svojo »gorsko mamo«. Podplati me namreč fejst srbijo. Seveda, ona gre! In tako se zgodi »tistega lepega dne«.

V rukzak romajo priročen manjši zemljevid vseh tematskih poti sosednje občine, kartonček za žige, nekaj za lačne želodčke in … hop, pot po noge! Start je Dobrna, najstarejše slovensko delujoče termalno zdravilišče. Pristopna pot naju pelje na hribček v Vrbi, kjer stoji podružnična cerkev Sv. Miklavža. Tam je začetek krožne pohodne poti. Zgoraj, v niši cerkve, naju pozdravi Miklavžev kip, takoj nato pa prva oznaka. Lov za belimi klobučki se začne! Pohodna pot se vije večinoma po občinski meji; le tam, kjer so težko prehodni gozdovi ali brezpotja, pelje tudi k sosedom. Velja za zahtevnejšo pot in zlasti na severu, na območju Paškega Kozjaka, tam ne varčuje z vzponi. Če si »kerlc in jo oblaufaš« v enem kosu, ti vzame pol dneva, debelih dvanajst ur. Več kot 31 km meri, dva tisoč metrov vzpona in skoraj toliko spusta. Pet vrhov čaka pohodnika; Zavrh, Štrukljev vrh, Visoko, Aleksandrov vrh in Vinski vrh. Na vsakem je klopca za oddih in lična skrinjica z žigom.

Midve sva veliki punci in med hojo uživava. Kot hodeča vrtavka nenehno lovim in zbiram vse živo in neživo v objektiv. V enem kosu sledenja klobučkom bi bila oropana lepih prizorov. In tudi doživljanj. Zaradi hitrega tempa, ki ga zahteva dolžina poti, bi se najbrž domov vrnila kot s fronte. Ne rečem pa, da ni mogoče, in morda to enodnevno miklavževanje nekega dne tudi izpeljem. Tokrat z Mojco pot prilagodiva vremenu in jo strateško razdeliva na tretjine: dve krajši za uvod, kjer drugo z nama odkoraka Alenka. Prvi, uvodni, pa celo pridelava podaljšek, saj se ženska logika upira črtam na karti. Dodava svoje koordinate, prištejeva kilometre, podaljšava čas v naravi in še podrobneje spoznavava sosednjo občino.  Za zadnjo, najdaljšo in najbolj razgledno etapo izbereva kičasto lepo soboto. Na terenu in v akciji sva skoraj »cel šiht«. Še skok na Špik, ki je izven okvira ture, narediva, in tako je »poštemplan« še dodatni prostorček na zbirnem kartončku. Polna kapa žigov!

V zadnji tretjini sva »zašpili klobaso«, o tem delu poti pa drugič. Lušten je, tale sosedov Miklavž. Povezuje številne ogleda in korakov vredne kotičke. Ponuja slikovite panorame, saj se z grebenov pogled odpira na blizu in daleč. Čevelj stopa skozi spokojnost in tišino gozdov ter žuborenje in svežino vode. Med potjo nam postreže in nas poduči s kulturno dediščino kraja: delujoči mlin, črna kuhinja. Pokaže nam turistične in zgodovinske bisere. Iz doline se Miklavž vzpne na tisočaka in dvesto visoko in se nazaj krožno spusti v dolino. Smer pohoda izbereš sam in obe smeri sta pravi. Pravilo je, da je oboje prav. Pot prinaša presenečenja, in če Miklavža ubogaš, je prav lepo sledljiv.

Miklavž vse vidi, pravijo. Najine pridnosti ni bilo mogoče spregledati. Vsak december se veselim drobnih, uporabnih pozornosti, ki mi jih pusti na krožniku. Letos me je razkošneje nagradil in namesto krožnika bi smela nastaviti skledo. Največje darilo pa je pot sama in doživetja na njej, zato dopustite, za mikavni Miklavž zamika tudi vas.

Tekst in foto: Valerija Jakop