Stari Grki so na področju edukacije ločili med techne (obvladanje veščine), episteme (razumevanje neke vede oz. znanosti) in paideia (oblikovanje celotnega človeka ali kot bi dejal Pediček – vzgoja v najširšem pomenu te besede).

Šola kot hram učenosti prenaša znanje, pogosto (oz. primarno) v obliki večnih resnic, poleg tega pa učence poskuša oblikovati v moralne ljudi. Zaradi pretirano storilnostne naravnanosti se dozdeva, kot da vzgoja in ostale mehke, z znanstveno metodo nedokazljive, a vendar neovrgljive, človeku edinstvene vednosti  tonejo v pozabo in svoj prostor prepuščajo sterilnim, dozdevno večnim, z znanstveno metodo dokazljivim resnicam, ki so se v misli nekaterih ljudi polastile prestižnega položaja neovrgljivih resnic. Pa vendar se je potrebno vprašati, če je temu res tako. Ali so res neovrgljive le tiste resnice, ki jih lahko dokažemo z znanstveno metodo?

Spoštovani, gotovo se strinjate, da je periodni sistem zanesljiv, prav tako zakonitosti, ki smo jih odkrili na področju elektrike. Ampak – ali je vsaj hipotetično možno, da bi s pomočjo umetne inteligence (AI), strojnega učenja in vsesplošnega napredka v znanosti prišli v naslednjih tridesetih letih do spoznanja, da periodni sistem sploh ne drži, da zakonitosti električnega toka niti približno nismo pravilno razvozlali itd.? Ponavljam … Ali je to hipotetično možno? Osebno menim, da je, dasiravno ne bi stavil plače, da se bo to res zgodilo.

Zdaj pa si postavimo neko drugo vprašanje. Preden nadaljujem, mi, prosim, dovolite krajšo zastranitev. Želel bi vas namreč pripraviti na šokantno vprašanje, ki sledi, prav tako pa bi želel, da veste, da argument, ki ga razvijam pred vami, ni zgolj posledica lastnih premislekov, pač pa parafraziran in za potrebe tega članka prirejen argument, ki sem ga slišal od znanega ameriškega filozofa J. P. Morelanda. In sedaj šokantno vprašanje. Ali je človeku za lastno veselje dovoljeno mučiti nemočne ljudi? Odgovor je seveda najodločnejši NE. Zdaj pa si ponovno zastavimo vprašanje o znanstvenem napredku. Ali je vsaj hipotetično možno, da bi s pomočjo AI, strojnega učenja in vsesplošnega napredka v znanosti v naslednjih tridesetih letih prišli do spoznanja, da je človeku za lastno veselje moralno dopustno mučiti nemočne soljudi? Odgovor je seveda ponovno odločen NE. Ampak – ali to ne pomeni, da sem ravnokar postavil tezo, da je z znanstveno metodo nedokazljiva trditev o nemoralnosti mučenja nemočnih ljudi trdnejša, bolj obstojna in bolj neovrgljiva kot znanstveni zakoni, ki že stoletja usmerjajo naša življenja? Odgovor je seveda DA. In zakaj pišem o tem? Zato ker bi želel, da bi več ljudi uvidelo, kako pomembno in neobhodno potrebno je na morali temelječe vzgojno delovanje šole, katerega rezultat bi morali biti moralno oblikovani mladostniki. Človek se seveda moralno oblikuje vse življenje, a je proces moralnega oblikovanja zagotovo najbolj aktiven in prihodnost determinirajoč ravno v zgodnejših življenjskih fazah. Primarni in najvplivnejši oblikovalci morale človeka so seveda starši, ampak razvita družba je v šoli že zdavnaj prepoznala nujnega in staršem (pre)potrebnega partnerja, ki v ekstremnih primerih deluje in tudi mora delovati kot antipod vzgoji, ki ji je otrok izpostavljen doma.

Ameriška sociologinja M. Nussbaum pravi, da je šola tista institucija, ki lahko učvrščuje pravilne vzorce, ki jih otrok prinese od doma, in korigira tiste, ki so napačni.  O tem, kaj je prav in kaj narobe, ljudje razpravljajo že tisočletja, kar je razumljivo, saj njihova morala korenini v različnih fundamentih. Nekaterim je ta fundament troedini Bog Svetega pisma, drugim enoosebni Korana, tretjim je temelj Buda, spet drugim Talmud, številnim tudi Kantov imperativ in še bolj številnim preprosto vzgoja babice in dedka ter še in še. Nekateri imajo podstat svojega moralnega delovanja dodobra premišljen in ponotranjen, drugi spet ne in tretji, dobremu okusu neljubi posamezniki, svojo moralo (recimo temu utilitaristično) prilagajajo situaciji.

Vsaka skupnost razvije svojo moralo in tako jo je razvil tudi šolski prostor pa tudi naša šola. Sam bi moralo šolskega prostora opisal kot sekularno razsvetljensko moralo, ki nosi pečat krščanstva. Takšna moralna drža je za naš kulturno-zgodovinsko-geografski položaj (po mojem mnenju in tudi mnenju številne stroke) najboljša, šola pa se njenega udejanjanja ne bi smela lotevati plaho in sramežljivo v upanju, da s svojo držo ne bo izzvala negodovanja kakšnih staršev ali drugih t. i. zunanjih deležnikov.  

Menim, da sleherna življenjska situacija narekuje njej specifično obnašanje in upoštevanje pisanih ali nepisanih pravil. Povedano nekoliko bolj plastično – če delam v vojski in je moj oče meni nadrejeni častnik, se z njim v službi pogovarjam povsem drugače kot doma. Podobno je v šoli. Komunikacija oz. interakcija med učencem in učiteljem se spreminja glede na kontekst. V šoli v naravi ali na ekskurziji je nekoliko drugačna kot v razredu. Ne le to. Spreminja se celo pri prehodu iz razreda v razred, saj je v veliki meri odvisna od učitelja. Govorimo seveda o majhnih spremembah, ki pa se jim učenci vseeno morajo prilagajati, saj je to je za njihov razvoj zelo zdravo. Če se ne bodo naučili tovrstne fleksibilnosti, bodo v življenju pogoreli. Žal nekateri otroci, ki doma, v pedocentrično naravnanem okolju, kraljujejo, ta pravila, nujne prilagoditve in subtilne spremembe zelo težko sprejemajo. Še huje je, če imajo s temi pravili težave tudi starši (to se zgodi redko), ki so v strahu pred izpadi trme svoje otroke ustoličili na čelu družin in jim s tem nevede naredili medvedjo uslugo.

Dovolite mi, prosim, nekaj besed o povsem osebni izkušnji. Poleg tega, da sem že dvajset let učitelj, sem namreč tudi oče dveh najstnic, kar pomeni, da šolo poznam z obeh zornih kotov. Žal sem jo kot starš spoznal tudi na načine, ki mi niso bili ljubi ali prijetni. Starša le malokaj zaboli bolj od otrokovega neuspeha, še posebej, če je ta neuspeh na moralnem področju. Če namreč otrok ustreli kozla pri geografiji in Španijo označi za otoško državo, je to napaka v znanju oz. pomnjenju šolske snovi. Če pa se obnaša kot barbar, je to dokaz slabe oz. nepopolne vzgoje, za katero smo še vedno primarno odgovorni starši. Tako kot mnogi starši sem tudi jaz prejel obvestilo o neprimernem vedenju svoje hčerke. Vesel sem, da je šlo le za eno epizodo, ki se ni nikoli ponovila, in upam, da se tudi ne bo. (To pišem z dovoljenjem hčerke.) Seveda je glas v meni takoj začel šepetati, da gotovo ni res, da je šlo za napačno interpretacijo dogodkov, da pretiravajo, da je razrednik imel slab dan in ga je zato želel pokvariti še meni, ampak racio mi ni dovolil, da bi se predolgo ukvarjal s tovrstnimi zablodami. Najprej sem si vzel nekaj časa, da sem se pomiril, nato opravil konstruktiven pogovor s hčerko in na koncu odpisal razredniku. V odgovoru sem mu povedal, da smo opravili pogovor, nato pa sem se mu tudi zahvalil, da ženi in meni pomaga najino hčerko oblikovati v boljšega človeka. Menim namreč, da jo bodo kot človeka vrline determinirale vsaj toliko kot veščine in znanja, morda celo bolj. Tako očitno menijo tudi učitelji mojih hčera in zagotavljam vam, da tudi večina mojih kolegov. Dejansko sem prepričan, da tako menijo vse moje kolegice in kolegi, ampak ker nisem naredil ankete, ki bi zajela vse člane kolektiva, sem v svojih izjavah rajši previden. Sem pa v sklopu podiplomskega študija izvedel nekaj fokusnih skupin, kjer sem imel priložnost in čast spoznati širino in globino misli številnih kolegic in kolegov, zato vem, da se vzgojni misli v našem kolektivu namenja veliko časa in energije, kar je prav. Mislim, da nam na področju vzgoje uspeva, da smo enotni, ne pa tudi uniformirani. Povedano drugače – vsi imamo zelo podobne cilje in nekoliko različne pristope, vsem pa nam je pomembna dolgoročna dobrobit otroka. Nevzgojen in nesocializiran otrok je namreč obsojen na večne konflikte, nezadovoljstvo, stres, osamljenost in številne druge neprijetne izkušnje.

Pregovor pravi, da so prijateljevi udarci zvesti. (Seveda govorimo o simboličnih udarcih.). Takšni so tudi udarci staršev in učiteljev. Obojim nam je namreč zelo mar za otroke, saj so oni naša skupna prihodnost in osmišljevalci sedanjosti. Zato jih tudi vzgajamo in kadar je potrebno, discipliniramo. Starši jih disciplinirajo (discipliniramo) z besedam neujemljivo starševsko ljubeznijo, učitelji pa skozi prizmo »enthousiasme pédagogique«, ki nas, čeprav se morda kdo s tem ne strinja, v dopoldanskem času dela ene izmed največjih navijačev in zaveznikov vaših/naših otrok. Torej – zakaj naša šola vzgaja? Ker je morala v svojem fundamentu večna in ker nam je za otroke mar.

 Tekst: mag. Gregor Rojc