Zagotovo pa je duševno zdravje nekaj, za kar bi si morali kot družba prizadevati in kar prispeva k dobrobiti in sreči posameznikov, pa tudi celotne družbe. Mnogo mladih se v nekem obdobju sreča z manjšimi ali večjimi duševnimi stiskami. Čeprav je to dokaj pogost in normalen pojav, ni nujno, da imajo mladi v svojem ožjem in tudi družbenem okolju podporo za spoprijemanje s temi stiskami. Starše je lahko strah socialne stigme in zaradi tega ne iščejo dodatne pomoči, četudi sami ne znajo reševati težav svojih otrok. Ta strah izvira iz tega, da se v skladu s širšim trendom individualizacije velikokrat prepisuje odgovornost za stiske in njihove posledice samim mladim ali njihovim družinam, brez upoštevanja širših (tudi globalnih) družbenih razmer in kontekstov, v katerih te stiske nastajajo in se izražajo (Dekleva idr., 2018). Hkrati imamo pomanjkljivo sistemsko reševanje vprašanja duševnega zdravja, čakalne vrste so dolge, stigmatizacija duševnih motenj in otežen dostop do strokovne pomoči mladim stvari vsekakor ne olajšata. Tako so mladi pri iskanju pomoči zelo negotovi, jih je strah ali sram. Zato menim, da imajo mladinski delavci in organizacije pomembno vlogo pri pomoči in razumevanju mladih v duševni stiski ter razvijanju splošnega pozitivnega duševnega zdravja mladih. Mladi imajo veliko večjo dostopnost do primarnih mladinskih delavcev kot do strokovnih delavcev na področju duševnega zdravja. Mladinskim delavcem tudi mnogokrat bolj zaupajo. Mladinski delavci lahko s pravilnim pristopom olajšajo mnogo stisk, jih celo preprečijo ali pa mlade ustrezno napotijo naprej (brez stigmatizacije, na način opolnomočenja).

Čeprav imajo starši verjetno najbolj pomemben vpliv na življenja otrok in najstnikov, raziskave kažejo, da pri premagovanju stisk in razvijanju odpornosti pomaga že samo en pozitiven odnos mladih z odraslim. Tako, da lahko marsikdo prispeva k temu, v katero smer se bo razvijala pot mladih. Hkrati lahko v mladinskem sektorju pripomoremo k promociji duševnega zdravja, ki se ukvarja z izgradnjo psihosocialnih moči, kompetenc in virov pri posameznikih in skupnostih, njen namen pa je vplivati na dejavnike duševnega zdravja, da bi povečali splošno pozitivno duševno zdravje. (Kuosmanen, idr. 2020) V podpornih in varnih prostorih lahko mladi razvijajo svojo ustvarjalnost, osebne in socialne kompetence, gradijo podporne odnose z drugimi, raziskujejo svoje vrednote in smisel v življenju - kaj je ključno za pozitivno soočanje z različnimi stiskami, v katerih se lahko znajdemo (mladi in odrasli).

Da bi mladinske delavce opolnomočili, smo Društvo Nega zemlje in duha letos poleti na Kmetiji Metta organizirali dober teden dolgo mednarodno izobraževanje mladinskih delavcev, ki smo ga imenovali »Towards holistic-well being of youth«. Izobraževanje je bilo financirano z ERASMUS + programom in agencijo MOVIT.

Na različne načine smo raziskovali, kaj vpliva na duševno zdravje mladih, kaj pripomore, da se dobro počutimo in, da tudi iz težjih situacijah zrastemo. Učili smo se zelo različnih metod in vaj, ki krepijo pozitivno duševno zdravje mladih, njihovo odpornost in dobro počutje. S tem upamo, da smo posejalo seme, da bodo lahko mladinski delavci bolj samozavestno in opolnomočeno pomagali mladim v stiskah, da bodo lahko vstopili v pristen in podpirajoč odnos, kot tudi prispevali k splošnemu dobremu počutju in sreči mladih. Predvsem pa si želimo, da bomo v prihodnje kot družba v celoti znali bolje prispevati k razcvetu mladih.

Tekst: Prija Barbara Balan

VIRI:

Dekleva, B., Klemenčič Rozman, M.M., Razpotnik, Š., Sande, M., Škraban, J.,  Tadič, D.,  (2018). Dostopnost organiziranih oblik podpore mladim v psihosocialnih in duševnih težavah in konteksti teh težav : preliminarna študija. Poročilo. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta , Ljubljana.

Kuosmanen, T., Dowling, K., Barry, M. (2020).  Practice Brief: A Framework for Promoting Positive Mental Health and Wellbeing in the European Youth Sector. Ireland: National University of Ireland

 WHO (2001). Mental health: new understanding, new hope. The World Health Report. Geneva: WHO.