Izdelovalci so se med delom spominjali mladih let, ko so sami v naravi nabirali avtohtone vrste šibja. Potrebno je vsaj 7 vrst lesa, kjer ne smejo manjkati leska, čremsa, božji les, pušpanj, bršljan, iva in dren, ki zavit v obliki srca krasi vrh butare. Včasih so na vrh privezali rdeča kmečka jabolka (pomaranč še ni bilo).

Postavitev treh butar ni tekmovanje v debelini, višini ali postavljanju kakih rekordov. Dogodek predvsem poudari pomen in lepoto verskega praznika – cvetne nedelje in velike noči. Polepša tudi okolico cerkve Sv. Jerneja. Kompleks s fontano, parkom zaslužnih občanov in pravkar dograjenim krožiščem kaže lepo zaokroženo celoto. To je vojniški ponos!

Je pa to tudi nadaljevanje tradicije izdelave butare velikanke. Okoli leta 1970 so mladi fantje iz Šmarjete pri Celju vsako leto izdelali butaro velikanko in jo s kolesi pripeljali in postavili ob zvonik farne cerkve Sv. Jerneja v Vojniku.

Po 50 dneh bodo butare podrli, razrezali in pri cerkvi Device Marije zažgali – »binkoštni ogenj«.

Včasih so les butar razrezali ter raznesli na njive, travnike, gospodarska poslopja … če se je pripravljala nevihta (»huda ura«), pa so les skurili v kmečki peči.

Vso to tradicijo hočejo izdelovalci ohraniti. Predvsem pa jih druži veselje do povezovanja, solidarnosti in medsebojnega spoštovanja. Upajo, da jim je to tudi letos odlično uspelo.

Izdelavo butar si je z zanimanjem ogledal g. Domanjko, dolgoletni priljubljeni župnik v Sedražu in Rečici pri Laškem. Pridružili so se novi člani, med njimi Martin Selan, ki se je z mlado 5-člansko družino iz Argentine naselil v Arclinu. Dobrodošel! Za »likof« so poskrbeli sponzorji družina Sojč, vojniški »Masterchef« Zdenko Vrenko z vročo ocvirkovo potico ter vojniški vinogradniki, ki bodo prihodnje leto praznovali 20 let uspešnega dela.

Za konec je zadonela še lepa ubrana narodna pesem z željo, da se ob letu osorej spet zberejo. Proslavili bodo 15-letnico lepega projekta.

Tekst: Pavle Leskovar

Foto: Lea Sreš, Pavle Leskovar