Izdelovalci Vili, Branko, Franci, Oskar in Pavle so v toplem pomladanskem popoldnevu strokovno, že 14. zapored izdelali in postavili dve butari. Upoštevali so vse napotke »očeta« tega projekta, Mirka Krašovca, ki pravi, da morajo biti butare zdelane iz vsaj 6 avtohtonih vrst lesa: leske, čremse, božjega lesa, pušpana, ive in drena. Les drena pa mora biti na vrhu lepo zavit v obliki srca. Izdelovalci to sami zelo dobro poznajo. Otroška leta so preživljali v kmečkem okolju, nekateri tudi v skromnih razmerah. Med delom so obujali spomine na ta lep čas.

Spomnili so se tudi starejših izdelovalcev, predvsem pokojnega Jožeta Suholežnika, ki je več kot desetletje skrbel za sušice. S traktorjem je prevažal sušice in nato butare. Nazadnje jih je zapeljal in razrezal pri cerkvi Device Marije. Tam so butare služile za »binkoštni« ogenj.

Traktor Jožeta Suholežnika je utihnil. Ostal pa bo spomin nanj, na človeka z veliko začetnico!

Letos so butare osamljene, narejeni sta bili namreč samo dve (v višino merita po 4 m). A naj bosta butari tudi simbol upanja, da velika zdravstvena preizkušnja čim hitreje mine.

Skupina je dosledno upoštevala vse zaščitne omejitve. Srčno upamo, da bomo prihodnje leto v četrtek pred cvetno nedeljo izdelovali butare velikanke (9, 7, 5 m) še z večjim žarom. Kronist pa bo z veseljem poročal, da je skupina štela več kot 22 izdelovalcev, kolikor jih je bilo največ do zdaj.

Besedilo: Pavle Leskovar

Foto: Lea Sreš