Vsak od nas lahko kdaj pride v položaj, ko bi lahko (bo lahko!) nekomu rešil življenje. Skorajda vsak je že slišal za primer, ko je nekdo umrl zaradi nenadnega zastoja srca. Po statističnih podatkih je v Sloveniji takšnih smrti letno dva tisoč; med pet in sedem ljudi naj bi vsak dan umrlo zaradi srčnega zastoja. Osebi, ki ima srčni zastoj, srce pravzaprav ne neha popolnoma biti, temveč bije neenakomerno in hitro (fibrilira), kar je navzven videti, kot da človek nima več srčnega utripa. Takojšen električni sunek, ki ga ustvari defibrilator, je v teh primerih edini odrešilen, saj prekine srčni zastoj. Statistični podatki pravijo še, da je v teh primerih hitrost reševanja ključna. Prihod nujne medicinske pomoči vzame v povprečju med 10 in 20 minut časa, možgani pa lahko brez kisika preživijo največ 10 minut.

Revolucija v reševanju človeških življenj, poimenovana defibrilator, je skrita v majhni prenosni torbi. Lokacij, kjer so postavljena, je po podatkih zgolj enega dobavitelja teh naprav v Sloveniji že več kot 1360. Po dostopnem zemljevidu posameznih dobaviteljev sodeč je takšnih lokacij v Celju med 20 in 30, v Vojniku pa zgolj dve; eden naj bi stal v notranjih prostorih Psihiatrične bolnišnice Vojnik, drugi, ki je 24 ur na dan na razpolago vsem, pa v Pristavi 6 a, v eni najbolj odmaknjenih naselij Vojnika. Iz lastnih sredstev ga je kupil dolgoletni podjetnik Srečko Lipnik in ga vgradil na zunanjo steno njegove delavnice. Zakaj, je prvo vprašanje, ki se pri tem pojavi. »Od tukaj do Celja je daleč. Rešilni avto potrebuje za to pot kakih 15 minut, kar je lahko v nekaterih primerih že prepozno,« pravi sam. A vendar, zakaj je napravo kupil iz lastnih sredstev? »Če bi čakal na druge, ne vem, kdaj bi Pristava kakšnega dobila. Sploh pa, če naprava reši zgolj eno življenje, je že vredna tistega denarja, kolikor sem zanjo odštel.«

Defibrilator je namenoma vgradil na zunanjo steno svoje ključavničarske delavnice. »Zato, da je namenjena vsem, ne glede na to, ali smo doma ali ne. Preprosto jo uporabnik zgolj vzame iz omarice in poskuša z njo rešiti življenje. Pomembno je le, da nas po uporabi obvesti o tem, saj je treba potem zamenjati baterijo in elektrodi na defibrilatorju.« Ali kje v občini še stoji kakšen defibrilator, ne ve. »Najbrž je kakšen v zdravstvenem domu, drugje ga nisem zasledil.«

Kje v Vojniku še imamo defibrilatorje? »Enega imamo poleti na bazenu Frankolovo, ves ostali čas je v novi telovadnici v Vojniku. Lani smo kupili še dva; eden je v prostorih Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Frankolovo, drugi v PGD Nova Cerkev. Ravno tečejo postopki za nakup še treh, ki jih bomo postavili v gasilske domove v Socki, Lembergu in Vojniku,« je pred časom pojasnil župan Branko Petre. En defibrilator je tudi v Zdravstveni postaji Vojnik, saj sodi v obvezno opremo ambulante za nujne primere. Vodja Zdravstvene postaje Vojnik, prim. dr. Jana Govc Eržen, meni, da bi bilo dobro kakšnega imeti tudi ob trgovskem centru. Župan je prepričan, da ti naprava bore malo koristi, če je ne znaš ali ne upaš uporabiti, zato so v ta namen izobrazili gasilce. »Sam na primer ga ne znam uporabljati. Pomagal le, da imaš čim večje število usposobljenih ljudi. Vedno ima več gasilcev ključ do gasilskega doma, tako da lahko v nujnih primerih pridejo do njega. Če bi ga imeli zunaj, bi ga nam lahko ukradli,« razmišlja župan.

A dejstvo, ki ga pove tudi Lipnik, je, da te naprava sama vodi skozi postopek oživljanja. Skorajda človek nima kaj zgrešiti. Je pa res, da večina ljudi ne zna nuditi prave masaže srca, ki je tudi eden od korakov oživljanja. »Podjetje, kjer sem kupil defibrilator, je pri nas pripravilo tečaj oživljanja in uporabe defibrilatorja. Ni namreč dovolj, da zgolj namestiš defibrilator na sočloveka, temveč ga moraš med elektrošoki tudi oživljati, ampak občani za tečaj niso pokazali nobenega zanimanja,« je razočaran Lipnik. 

Tekst in foto: Rozmari Petek