Življenjska pot Janeza – našega Janija, se je začela 26. januarja 1980. »Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu (Pavček).« V knjigi življenja so njegovi prvi koraki v svet sporočali, da bo njegova pot v življenje polna mavričnih odtenkov ob katerih bo vsaka barva dobila svoj sijaj. Kljub zahtevnosti odraščanja pa so se njegove oči iskrile in sporočale pristno iskrenost, velikokrat s kančkom nagajivosti in igrivosti. Tako je svoj notranji svet podarjal vsem, ki so mu bili blizu. Z voljo do življenja pa je spreminjal svet okoli sebe in se dotikal src mnogih ljudi.

Rodil se je kot otrok s posebnimi potrebami – z downovim sindromom. A to ga ni oviralo, saj je s svojim omikanim – ''gentelmenskim'' pristopom marsikoga spravil v zadrego in v presenečenje. Kot je nekoč dejal Martin Luther King: »Imam sanje o prihodnosti …«, tako je tudi Jani skozi  svojo življenjsko zgodbo spoznaval in odkrival svoje talente ter gojil sanje kot vsak drug otrok. In še več.

Želel je postati doktor na področju glasbe, voditi svoje podjetje, si postaviti hišo in imeti družino s štirimi otroki. Zanje je že imel izbrana imena. Prav tako si je želel ustanoviti Društvo kapelic. V ta namen je zbiral njihove fotografije. Tako je tudi na svoj način ostal povezan z gibanjem Vera in luč, s katero se je v obdobju odraščanja srečal v župniji Nova Cerkev .

Navduševala ga je zgodovina. Posebno mesto v njej so imeli ljudje in dogodki, povezani z njimi. Bil je velik ljubitelj živali.

Eden izmed  njegovih mnogih darov je bil neverjeten spomin, saj je bil živa enciklopedija glasbenih znanj, tako v poznavanju ansamblov kot njihovih besedil in melodij, poznal pa je tudi življenjske zgodbe mnogih glasbenih velikanov iz narodne zabavne glasbe.

Njegove velike sanje so bile, da bi imel svoj narodno zabavni ansambel Večerna luna. Velikokrat je svojim prijateljem do potankosti razgrnil svoj načrt, kdo vse bo v njegovem sestavu in kje vse bodo nastopali. Glasba ga je spremljala skozi vse življenje, ga pomirjala ter učila. V njej je imel svoj duševni pristan.

Bil je neizmerno ponosen na dom. Njegovi domači, posebno mamica Nada, so skozi življenjske preizkušnje, ki jih je bolezen polagala pred njih, vedno stopali pogumno, z neomajno voljo in z veliko ljubeznijo Ob slovesu je njegova mamica dejala: »Bil si nam pečat in moč življenja, luč veselja, ki je posijala v vsako, še tako črno temo, veliko sonce, ki nas bo vedno grelo s spomni nate.« Zelo se je veselil srečanj s svojima nečakoma. Njegova skrb zanju je bila, kot da bi bila njegova otroka. Vedno ju je rad razveselil s skromnimi stvarmi.

Njegova soba je bila odsev njegovega srca. V njej so imele rože posebno mesto. Na vprašanje: »Zakaj so rože tako lepe?« je dejal: »ker jim igra glasba.« Mnogo je bilo še stvari, ki so zaznamovale njegov življenjski utrip, ki ga je živel med svojimi domačimi in prijatelji.

Bil je predsednik društva »Neža« društva za pomoč osebam z okvaro vida, saj je bil tudi sam v kategoriji slepih. Bil je zelo aktiven v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna. V CUV Dobrna je bil vključen v poseben program specialne olimpijade. Bil je v ekipi petih Slovencev, ki so prvič sodelovali kot predstavniki  samostojne Slovenije na Svetovnih igrah Specialne olimpijade, od 19. do 27. julija 1991, v Minneapolisu v Minnesoti. Osvojil je bronasto medaljo v elementih košarke. Bil je edini Slovenec na sprejemu pri Kenedijevih, ker sta bili sestra in mama organizatorki olimpijade. Na predstavitveni prireditvi je dobil naziv ''mister'' plesa. 

Svoje spretnosti izražanja s plesom je več let gradil v folklorni skupini CUV Dobrna. Bil je večkratni državni prvak v plavanju. Sodeloval je v zimskih športih in atletiki. Pel je v pevskem zboru. Nanj je bila ponosna celotna domača skupnost. S svojimi talenti je obogatil premnogo srečanj in dejavnosti v zavodu . 

 »Moj svet je sestavljen iz prijateljev« in »rad te imam«, so bile besede, ki jih je Jani rad povedal. Bil je priljubljen in ljubljen tako doma kot v okolju, kamor je prišel. Na poseben način je izžareval pristno iskrenost, poštenost, neposrednost in dar za humor, ohranjal čut in ljubezen do živali, predvsem pa skrb in dobroto do soljudi, saj bi vse, kar je imel, podaril in delil z drugimi. Vse te odlike so zaznamovale njegov značaj. Njegova odločnost pa je velikokrat nagovarjala in presenečala.

Žal mu bolezen ni prizanašala. Že dobri dve leti se je boril. Večkrat zmagal, a žal svojo bitko s COVID 19 dokončno izgubil 22. decembra 2021. V venec mnogih molitev, ki so bile izrečene, ne samo ob bolniški postelji in v domači cerkvi, ampak po Sloveniji in tudi izven meja, se je združilo nešteto rok za zdravje in moč v njegovem boju z boleznijo. Rad je imel življenje, zato se je njegov boj odseval tudi na obrazu, ko so solze upanja in žalosti na bolniški postelji spregovorile. Zadnja njegova prošnja, prebrana z ustnic, je bila: »Mami, domov, domov!«

Na njegovi bolezenski poti ga je spremljalo veliko ljudi. Vsak je na svoj način želel pomagati in mu biti blizu. Od zdravstvenega osebja do njegovih prijateljev, znancev, sosedov, vsak je želel svoj del dlani nuditi v oporo. In s tem vsaj malo povrniti tisto, kar je Jani v življenju podaril njim.

Če bi mogel, bi nam Jani danes govoril: »Hvala, ker ste bili del mojega  življenja in mi dajali veselje; hvala, ker ste me ljubili in v zameno sprejemali mojo ljubezen. Hvala za spomine, ki jih bom večno cenil. In vidimo se tam, kjer ni solz in trpljenja.« Jani, tudi tebi hvala da si bil del naših življenj in spreminjal naša srca.

Po svoje vsak prebira knjigo stvarstva.

A ona kot nikoli prazna dlan še ob slovesu,

ko umira dan, da zadnji dar ti svojega bogastva.

Mateja Oprčkal