Logo MojaObčina.si

Vojnik

DANES
20°C
5°C
JUTRI
22°C
7°C

V Sibirijo po svobodo ali vse pozabljeno

Ko pomislim na svoje otroške asociacije se ob besedi Sibirija spomnim na hud mraz; kasneje na kazenska in delovna taborišča, kamor so zapirali pretežno zapornike oz. politične nasprotnike tedanjega režima in vse svobodomiselne ljudi. Sibirija, v jeziku Tatarov sibir, pomeni »spečo deželo«, ki obsega vso severno Azijo, od gorovja Ural na zahodu do Tihega oceana v vzhod. Ta obsežna geografska regija je del Rusije od druge polovice 16. stoletja in je vsekakor vredna doživetja.

Dvanajst raziskovalnih duš se nas je združilo v izjemni avanturi, ki jo je vodila znana poznavalka Rusije, germanistka, fitoterapevtka in izvrstna pisateljica Maria Ana Kolman. S konji smo odšli na Altaj, ki leži v samem središču Azije, kjer se spajajo sibirska tajga, stepe Kazahstana in polpuščave Mongolije.

Zaradi razmer nismo dobili leta iz Ljubljane do Moskve, k sreči pa smo dobili rusko vizo in brez težav prispeli do našega izhodišča za to popotovanje, do vasi Kučerla. Do tja smo morali s tremi leti Zagreb-Sant Petersburg-Gornji Altajsk in bili že v začetku precej izčrpani. Nato nas je čakala osemurna vožnja z »mašrutko«, kombijem ruskega porekla, do vasi Kučerla, kjer smo se srečali in spoznali z domačini, konjevodci in poznavalci življenja: veterinarjem Arkadijem, izvrstnim lovcem na svizce Biandujem in medicinskim tehnikom Ejlandom, ki se je skupaj z nami prvič podal na to turo, a se izkazal za zelo veščega pomočnika in vodnika.

V vasi Kučerla smo imeli zadnji stik s civilizacijo, zato je bil ta dan poln načrtovanja, organiziranja in omejevanja vsega odvečnega, kar doma ne znamo. Svojo prtljago smo omejili in jo združili s »produkti«, ki so nam omogočali trinajstdnevno preživetje v divjini: sekiro, nož, dva kotla, vžigalice, vrvi, ponjavo, špeh, klobase, konzerve, sir, »varjenje« (njihovo marmelado), med, ovsene kosmiče, riž, ajdovo kašo, testenine, črn kruh, krompir, zelje in še kaj. Vsak od nas je dobil svojega konja, torbe in nekaj navodil za vedenje v tem okolju, ki je povsem drugačno od nam znanega. Za vsakogar izmed nas so prihajajoči dnevi predstavljali eno pravo izkušnjo preživetja, ki ji še nismo bili kos.

Pred odhodom sem dobivala številne nasvete: pojdi v jahalno šolo, naredi to in ono. Staršema nisem upala povedati, kam tokrat grem, v izogib trepetanju pred skrbmi zaradi vsega mogočega, ki jih pri skoraj vsakomur samodejno prevečkrat vsiljuje naš omejeni razum. Kupila sem si samo škornje za v hlev in se opominjala, da je pomemben le odnos, odnos do svojih misli, telesnih občutkov ter odnos do konja, narave in ljudi. Bila je prava odločitev. S konji smo se podali v popolnoma odročno območje Altaja, pod najvišjo sibirsko goro Beluha (4.509m), kjer ni zračnega prometa, ne wi-fi signala, kaj šele hipermarketov ali kakršnekoli sledi po domačem udobju. Spoznavali smo prostranstva sibirske tajge, občudovali brezove gozdove, polne visečih lišajev, iskali sibirsko čago  (zdravilno gobo, ki raste na sibirski brezi), se učili in prepoznavali zdravilne trave, ki jih Altajci s pridom uporabljajo za samopomoč in samozdravljenje, ob prečkanju ledeniških rek opravljali obrede, se srečevali s treking pohodniki, večinoma ruskimi turisti, zbirali smolo sibirske cedre, objemali drevesa in se učili življenja po treh, za njih pomembnih zakonitostih življenja: prava mera, pravi čas in prava namera.

Vse to so naši predniki poznali, mi sami pa izgubili nekje vmes. A ne nujno za večno, zato je bilo zame v teh časih nujno stopiti iz kota, kot je nekje zapisala Maria Ana Kolman:

»Če odpotuješ dovolj daleč, lahko morda srečaš tudi samega sebe, zagotovo pa presežeš omejitve, ki nam v tem času jemljejo svobodo. Svoboda pa je v tem, da sami odločamo o svojem življenju, o svojem telesu, svojih mislih in dejanjih. Le tako lahko živimo svoje življenje! Če živimo po vsiljenih prepričanjih, udomačeni tako, da ugajamo drugim, je naš jaz potisnjen v kot. Večina ljudi tako iz kota opazuje svoje lastno življenje in kvečjemu sanjari o svobodi. Vsako potovanje se prične s prvim korakom, četudi je to izstop iz kota.«

Vsakodnevno iskanje dovolj suhih drvi, cepljenje le-teh, priprava ognja, zajemanje vode iz ledeniških rek in izvirov, kuhanje čaja, postavljanje šotora zase in še za koga, nabiranje gob, divje čebule, rabarbare in sibirskih borovnic; opravljanje osebne higiene v belih, ledeniških rekah, kuhanje čorbe enkrat na dan, pranje oblačil in iskanje tiste edine možne luknje ob ognju, ki je ni že zasedel kdo drug za sušenje premočenih maloštevilnih gat in majic, zažiganje nogavic in škornjev, branje pravljic, pripovedovanje osebnih zgodb, praznovanje rojstnega dne, učenje ruščine in še in še trenutkov, ki so postajali za določen čas naš vsakodnevni ritem življenja, s katerim bi z velikim veseljem marsikdo od nas še nadaljeval.

Če se mi sliši prelepo, se ob tem spomnim, da je to sledilo po štirih do sedmih urah intenzivne ježe konj, pri čemer je bilo zaželeno in nujno, da sta naša pozornost in drža telesa usklajeni z gibanjem konja, če si se želel izogniti nepričakovanemu padcu z njega. Whuf! Teren, po katerem smo potovali, je bil razgiban: od nepreglednih gozdov, do skalnih platojev, deročih rek, blatnih, gozdnih cest, s pisanimi rožami posutih travnikov, peščenih prelazov. Zato v izziv nam, konjem pa kot bi to pot opravljali brez težav, prav vsak dan. Arkadij preko sezone, ki traja nekje od junija do septembra, po tej poti odpelje zgolj nekaj skupin. Zanimivo je, da se konji prosto pasejo in iščejo hrano tudi pozimi tako, da kopljejo pod snegom. Na poti nismo opazili nobene razvajenosti, nikjer in pri nikomer. Bolje od nas se Altajci znajo prilagajati trenutnemu, omejeni niso niti z merjenjem časa, temperatur niti višine. Še manj z vrednotenjem dogodkov in drugih dejstev. Za razliko od nas verjamejo v prvobitno povezanost z naravo, zato so sposobni občutiti resnično prisotnost nekega višjega življenjskega načela, ki določa, usmerja in osmišlja njihov obstoj. Da zaupajo, ne potrebujejo zunanje varnosti v kopičenju materialnih dobrin. Zaupajo v sile stvarstva, ki so.

Svojo religiozno zavest so Altajci razvili iz kozmologije, s katero so si razlagali tako svoj položaj na Zemlji kot tudi sile, ki ta položaj ustvarjajo in ga tudi spreminjajo. Njihova vera se imenuje tengrizem, temelj katere je človekova primarna povezanost z naravo in predniki. Tako ni čudno, da ne lezejo na vrh gora kot mi, norci, da ne zlorabljajo zdravilnih trav, da ne plenijo narave, da ohranjajo odnos do vsega (pri njih je tudi kamen živ), da ne zavračajo svojih korenin in da željni spoznajo vso modrost prednikov, na kateri gradijo svoja spoznanja in življenje.

Tudi v teh koncih živi šamanizem, ki so ga včasih Rusi preganjali, zdaj pa je priznan in celo narodno zaščiten. Šaman je tisti, ki je sposoben zavestno in načrtno spreminjati svoje stanje zavesti z namenom, da deluje v dobro skupnosti: kot zdravilec, svetovalec in voditelj. Ob tem izhaja iz spoznanja, da izjemno težke okoliščine, utrujenost, lakota in ritem bobna ter grlenega petja sprožajo globoke in skrivnostne spremembe našega zaznavanja sveta. Tudi mi smo imeli srečo, da smo na poti srečali več šamanov, šamanske kamne, ob katerih konji postanejo nemirni in se jih raje izognejo, opazovali smo lahko šamanske poslikave v jamah in se spoznali tudi s svetovno znanim grlenim pevcem Baltom Bajriševim, ki ima v Rusiji tudi status kulturnika.

Iz kulture, vedenja in znanj Altaja bi se ves svet lahko marsičesa naučil, če bi le stopili iz omejujočih se prepričanj in udobje zamenjali za divje, a ne barbarsko. Sama sem na tokratni poti dobila željo, da bi namesto branja knjig uspela vse bolj vešče brati to življenje kot ga berejo Altajci. Hvaležna vsem, za vse.

 

Tekst: Polona Kuzman

Foto: Saša Šolc, Polona Kuzman


Pripis uredništva: Predstavitev v Noordung centru v Vitanju, 30. 9. 2022 ob 19.uri. Vabljeni.

 



Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi