Po sicer dolgi, a prijetni vožnji smo prispeli v mesto Skader, ki leži ob enem največjih jezer na Balkanu, Skadrskemu jezeru. Lokalni vodič nas je popeljal do džamije Ebu Beker, trdnjave Rozafa in hotela Rozafa, ki je bil edini hotel v času vladanja Enverja Hodže. Vožnja po albanski pokrajini proti Draču, drugemu največjemu mestu Albanije, nas je navdajala z mešanimi občutki in nehote smo jo primerjali s svojo Slovenijo, lepo, zeleno in čisto.
Zvečer smo se namestili tik ob obali v krasnem hotelu Albanian stars. Z balkonov smo občudovali dolgo mivkasto plažo in valove, ki so se lomili v belini, kot da bi nam hoteli izreči prisrčno dobrodošlico. V malem bifeju med hotelom in plažo so pisani stoli in pravkar odpirajoči se cvetovi surfinij in pelargonij napovedovali prvi dih poletja. Če prištejemo še prijaznost osebja, smo prvi dan na albanskih tleh zaključili z najlepšimi vtisi in z dobro popotnico za nadaljnje dni.
Prihodnji dan smo v vinski kleti Skenderbeg spoznali proizvodnjo vina in konjaka ter ob degustaciji ugotovili, zakaj nosi tako slavno ime. Sledila je vožnja do rimskega amfiteatra, ostankov grajskega zidu in beneške trdnjave iz 15. stoletja. Ob ostankih zidov smo z malo domišljije podoživljali boje gladiatorjev z živalmi in krvi željnih »gledalcev«. Po zunanjem ogledu džamije Fatih smo se okrepčali s kosilom v enem od hotelov. Iz 15. nadstropja smo se »panoramsko« razgledovali na vse strani neba, a smo zaradi oblakov, ki so se pojavili na nebu, razločno videli le mesto pod seboj in veliko pristanišče. Ko smo se proti večeru, čeprav malce utrujeni, vrnili v hotel, smo razmišljali o tem, da smo preživeli še en čudovit dan.
V hipu je bila mimo noč in naredilo se je krasno sobotno jutro. V jutranji zarji se je odpiralo nebesno modro nebo, na morski gladini pa so se še vedno rahlo lesketali beli valovi. V sončnem jutru smo se napotili proti Kruji. Na gore prislonjeno mesto nas je pozdravilo v vsej svoji lepoti, prav tako pa njihova trdnjava imenovana Skenderbeg, kjer smo v besedi in sliki spoznali zgodovino nam do takrat nepoznane Albanije. Z dvorišča trdnjave se je odpiral prelep pogled na mesto Kruja, ki se iz doline vzpenja do podnožja gora. Vožnja proti Tirani, glavnemu mestu Albanije, je potekala kar prehitro, saj nam je vodič razkrival mnoge zanimivosti o krajih, mimo katerih smo potovali, in o samem mestu, kjer smo kasneje doživeli mnoga prijetna presenečenja. Tirano, ki ima milijon prebivalcev, si je bilo nemogoče ogledati v celoti, zato smo spoznali le delček tega občudovanja vrednega mesta: Trg Skender Bega, parlament vlade, kraljevsko palačo, nacionalno radiotelevizijo, rezidenco Envera Hodže idr. Med nižjimi stavbami se dvigajo ogromne, arhitekturno in estetsko dokončane palače in objekti, ki dajejo mestu poseben pečat.
Nemogoče si je bilo zapomniti vse podrobnosti, ki smo jih izvedeli od vodiča, a eno je gotovo: podoba Albanije v naših očeh prej in po ogledu je zagotovo drugačna. Ob vsakem novem spoznanju smo bili prijetno presenečeni. Ob večerni vrnitvi v hotel nas je za nameček pričakal še večerni zaton sonca, ki se je z vso svojo lepoto izgubljal tam daleč za obzorjem.
Pred nami je bila še zadnja noč in jutro. Kakšen dan, dva bi še ostali. Zaradi vsega, kar smo doživeli; prijaznega osebja, nas samih, ki smo bili sebi in drugim prijetna družba. Samo v mestu našega bivanja, v Draču, je v zadnjih letih zraslo tisoč novih hotelov. Lani je mesto obiskalo osemsto tisoč turistov. Morda pa si bo kdo za turistično destinacijo izbral ravno Albanijo, deželo tisočerih nasprotij.
Tekst in foto: Vika Koch


