Če bi me kdo vprašal, po čem najbolj poznam Anico Lipičnik, bi izstrelila, da po njenem vedno zanesljivem in prijetnem sopranu. Je ni pesmi, ki je ne bi znala (večinoma kar na pamet), in skorajda ni vaje ali maše, pri kateri bi manjkala. Kot drugo bi mi gotovo na pamet prišla njena zgledna skrb za vnuke in vnukinje. Velikokrat jo spremljajo, doma ali v cerkvi, babica pa v svoji mali torbici ob vsakem pripetljaju vedno prav čudežno najde takojšnjo rešitev.

Enako zanesljiva je tudi pri drugih stvareh. Kot da ji je poklicna pot v računovodskih vodah pustila pečat. »Jaz se včasih malce pošalim in opišem, da sem svojo poklicno pot začela v banki, nato pa sem šla za zapahe,« se nasmeje Anica. Res je namreč nekaj let delala v banki, nato pa je šla pod ključ. Dobesedno. Za pot do svojega novega delovnega mesta v zaporu je potrebovala cel šop ključev, pojasni. »Tam res nisem prav dolgo zdržala. Iz računovodstva zaporov sem tako šla na Remont. Po nekaj letih sem želela malce spremembe, zato sem nove priložnosti začela iskati v Vojniku. Prvič sem poskusila v vrtcu, nato sem dvakrat dala prošnjo na občino in v drugo bila sprejeta,« opiše svojo poklicno pot.

A ta pot je še zdaleč ni determinirala. Bolj jo je zaznamovala poplava. »To je pa sestrina šala. Ko sem bila 14 dni stara, je bila poplava. Starši so najprej mene odnesli k sosedu v višje nadstropje in me položili na klavir. Zato, pravi sestra, se od vseh petih preživelih otrok le jaz ukvarjam s petjem.« Pela je v osnovni šoli, v srednji je pela celo v šolskem bendu, pa pri mladinskem cerkvenem zboru in oktetu Lokvanj. V zadnjih dveh zborih jo je že spremljal tudi njen mož Ivo. »Veliko sva takrat z oktetom prevandrala,« se spominja.

Dobitno kombinacijo, pridna pevka in računovodkinja, so hitro izkoristili tudi v Kulturno-umetniškem društvu France Prešeren Vojnik – postavili so jo za blagajničarko. Ni pa delala le tega. Vestno je pomagala pri raznih prostovoljnih akcijah, s katerimi so kulturni dom olepšali. »Takrat smo skoraj vse naredili sami. Nabijali ladijski pod, pleskali.« Tudi cerkveni zbor si je od nekdaj z njo lahko veliko pomagal. Kadar je bilo treba na roke prepisati kakšne note, je to velikokrat počela prav Anica. »In žena od našega zborovodja Volaska,« hitro doda, da si, skromna, kot je, ne bi pripisovala preveč zaslug. A vendar je lokalna skupnost lani njene zasluge za kraj vendarle prepoznala in ji namenila bronasti vojniški grb. Na še višji piedestal bi jo uvrstili njeni najbližji; čeprav drobna, je za dom, okolico in onemogle svojce naredila ogromno dobrega. 

Tekst: Rozmari Petek
Foto: Matjaž Jambriško