Prvi turški vpad na Štajersko je bil leta 1396, ko so Turki porazili ogrsko vojsko in križarje v Nikopolju, za tem so prodrli na Dravsko polje ter požgali Ptuj. Leta 1408 so Turki ponovno vdrli na slovensko ozemlje pri Metliki in od takrat pa vse do znamenite bitke pri Sisku 22. 6. 1593, ko je Turke porazila krščanska vojska, je sledilo še nekaj manjših vdorov, ki pa niso v večji meri prizadeli naših krajev. Posledice več kot dvesto let trajajočih vdorov in plenitev so bile velike človeške in materialne izgube, opustela območja na podeželju, ki so ostala domala brez prebivalcev, visoki davki za obrambo, graditev taborov in utrjevanje mest, nastanek "vojne krajine". Vse to je povzročilo širok odpor proti islamu. Turški vpadi so močno vplivali na življenje ljudi tudi v obliki resničnih in izmišljenih zgodb (J. Sket - Miklova Zala, R. Murnik - Lepi janičar, J. Jurčič – Jurij Kozjak, slovenski janičar, J. Slapšak – Turki pred svetim Tilnom, J. Žlaus – Turki na Dednem Vrhu …) v pesmih in pregovorih, v likovnih delih in v zbirkah turškega orožja in opreme. Veliko je ostalo še danes vidnih obzidij okoli mest, gradov, samostanov in cerkva, kar je bilo namenjeno obrambi pred sovražniki, v 15. in 16. stoletju pa zgolj obrambi pred Turki. Graščaki so se skrili za obzidja svojih gradov, meščani za obzidja mest, podeželsko prebivalstvo pa je ostalo brez zaščite pred divjanjem Turkov. Manjše skupine so se lahko za kratek čas zatekle v cerkvene stavbe. Po vzoru iz romunske Transilvanije so kmetje začeli okoli cerkva in samostanov graditi najprej lesene ograde, kasneje pa kamnita obzidja – kmečke protiturške tabore. Na Slovenskem je bilo v začetku 16. stoletja več kot 250 protiturških taborov, od tega se jih je ohranila le peščica.

V naši občini so še danes vidni ostanki nekdanjih taborov: 

Cerkev sv. Lenarta v Novi Cerkvi je bila že leta 1473 obdana s taborom – obzidjem, ki je bil po zgodovinskih podatkih ohranjen še leta 1777 z dobro vidnim severnim rokavom obrambnega jarka, sredi 19. stoletja pa so odstranili severozahodna vrata z dvižnim mostom. Še danes lahko vidimo ostanke nekdanjega obrambnega zidu okoli cerkve in notranjega pokopališča z nekaterimi ohranjenimi nagrobnimi ploščami in napisi na fasadi cerkve.

Cerkev Naše ljube Gospe Rožnovenske v Črešnjicah so Turki napadli in izropali med letoma 1480 in 1483, leta 1487 pa je bila obnovljena in ponovno posvečena. Takrat so ji dodali visoko obzidje s še danes vidnimi oporniki in z obrambnim stolpom, ki so ga leta 1873 prezidali v cerkveno stavbo in učilnico za verouk. Visoko obzidje so v letih od 1830 do 1935 znižali in ga severno od cerkve odstranili, ostal je le še na vzhodni, južni in zahodni strani. Tudi tukaj je bilo znotraj obzidja pokopališče, na fasadi cerkve pa je ohranjenih nekaj nagrobnih plošč.

Prihod Turkov v naše kraje so v tistih časih prebivalstvu naznanjali kresovi, ki so jih kmetje prižigali na visokih hribih; od takrat izhajajo tudi imena vasi Straža, Stražica in kmetija Stražan.

Tekst in risba: Jože Žlaus