Turistično društvo je pred več kot šestnajstimi leti v zemljo posadilo drobno seme: ob torkih je vaščane povabilo na rajžo po obronkih krajevne skupnosti. Seme je vzklilo in bogato obrodilo. Glavna korenina je bil Bolti: izkušen planinec, markacist, človek s posebno energijo. Trdno deblo je postavil. Kot vodnik nas je deset let navdihoval, da smo ob torkih od oktobra do konca maja ob sedmih zvečer v nizkem štartu čakali na vasi na njegovo komando, pisk. Kam tokrat, smo radovedno v pričakovanju pogledovali? Črpali smo njegovo nalezljivo moč, voljo, pohodno vnemo in skupina Torkovcev se je razrastla v drevo z mogočno krošnjo. Več kot dvajset vej – parov ženskih in moških gojzar modelov je stopalo za njim in obkrožilo zaselke. Novake, Straža, Razdelj, Homec, Vine, Landek, Lemberg, Vizore, Hrenova, Višnja vas, vse tja do Vojnika in Marijine cerkve smo šli. Deseto obletnico pohodov smo svečano okronali. Pri lipi še danes stoji pohodni gojzar in naznanja, da torkova rajža ŽIVI.

Zgodil se je tisti zadnji februar, ko smo obnemeli in se z žalostjo v srcu za vedno poslovili od našega vodnika. Mnogo prezgodaj. Njegovi koraki so pustili neizbrisljive sledi in v njegov spomin korakamo dalje. Marjan je prevzel povelje in že šest let odgovorno, predano in spretno poveljuje torkovi četici. Ničesar ne pušča naključju, vse stezice odpira na ključ. Pred rajžo, če je od torka do torka vremenski preobrat, vselej osebno preveri posebnosti terena. Natančno določi tempo, vzpone in spuste, preračuna čas in kilometre. Vedno se mu izide, mojster je! Med korakanjem kolono uvidevno opozarja na poledenel, moker ali pošudran svet: »Pesek na cesti! In strmo je. Previdno! Po kolesnicah stopajte,« nas poduči. Veliko si upa, res. Včasih ga namreč obdaja ducat ali celo dva čvekavih ženskih ust. Neustrašen je, ali pa me lepo vzgojene, vse se zmeraj dobro konča. No, zadnjih nekaj rajž ima spet ob sebi pomočnika svoje vrste. Vinko četico varuje zadaj, Marjan pa je naša markacija.

Če smo včasih kot študentje začeli semester oktobra, smo zdaj spet kot v šolskih klopeh. Naše pohodno leto traja od prvega torka v septembru do zadnjega v juniju. Finale je pravi likof s svečano podelitvijo diplom. Lepa zbirka se jih baha v vitrini.

Obhodimo vse, kar se v naši krajevni skupnosti obhoditi da. Vselej drugače, s kakšnim dodatkom ali obvozom. Zdaj pokukamo celo še v nove becirke, rišemo nove ovinke in znamo prirajžati po očem, ušesom in podplatom prijaznih poteh iz centra vasi na Frankolovo. Ali skozi Polže, Homec, Trnovlje pri Socki nazaj na vas. Čez Spodnjo Hrenovo, Rožni Vrh in Visoko nazaj na Zgornjo Hrenovo domov. Slikovite poletne ture so to, ko je dan dolgo mlad. In imamo kaj videti.

Iz objektivnih razlogov smo kolektivno le dvakrat torkovo rajžo izpustili. Subjektivnih razlogov ni. Če vmes poseže kakšen preventivni obisk ali posvet v beli hiši, Marjan za šefico pooblasti svojo življenjsko sopotnico Kristino, da ona  prevzame krmilo. Se je že zgodilo, da nas je sedem Sneguljčic brez palčka (ali princa) veselo rajžalo po hosti in po razglednih kucljih naših zaselkov. Prav luštno je bilo. Smeha na sedmo potenco, vam rečem!

Kakšen torek je prazničen. V različnih oblikah. Ko je društvo prejemnik županovega priznanja, je skupinica ob predstavnici. Vsako leto v božičnem času srkamo čar svete družine ob mnogoterih domiselnih jaslicah, ki jim v naši domovini ni enakih. Iz Nove Cerkve odrajžamo v na tisoče zlatih lučk odet Božični Vojnik. Tudi naše društvo tam razstavlja. Valentinovo, dan žena, štirideset mučenikov si polepšamo z drobnimi pozornostmi; čokoladni srčki, rož'cami, čokoladkami. Ko kdo praznuje, dvignemo glažek, zapojemo in nazdravimo. Tudi delikatesni priboljški zdrknejo po prebavnem traku. Povabilom ne damo košarice: v mesecu češenj radi za kratek čas posedimo v vrtnih uticah in se prepustimo sladkim okusom romantično okrašene mize. Ali na pikniku v pravem pomenu besede, kjer nas srčna Minka hudomušno opomni, da vince naj po grlu teče, »ker voda je na števec!« Ker je piknik tik pred koncem rajže, v Ulici ljubezni in cvetja, je en kozarček rujnega dovoljen.

Kjer se Torkovci zberemo, povsod nam je lepo, dobro se štimamo in nekaj posebnega je med nami. Nekaj, kar čutijo duše, ki prihajajo k nam iz sosednjih krajev. Sproščenost, pozitiva, nekompliciranost, dober štimung. Rajža skozi mikavno pokrajino. Skrb za telesno in duševno zdravje. Vse to na enem mestu. Sila mikavna ponudba. Če vas zamika, korajžno med nas. S korajžo na rajžo jo odvandramo vsak torek ob šestih zvečer. Le par uhojenih čevljev potrebujete, vsega drugega se nalezete od nas. Noge vam bodo hvaležne. Po prehojenih osmih, devetih ali celo desetih kilometrih v dveh urah gibanja bodo prijetno utrujene od dela. Srce in obraz pa bosta živo žarela.

Torkove rajže bodo počasi polnoletne in Torkovci se z njimi počutimo polno, živo. Naj živita torek in torkova rajža!

Tekst in foto: Valerija Jakop