Starost: 16 let

Klub: Športno društvo Pajki

Trener: Karli Pintarič

Največji dosežek: državni prvak v kategoriji starejši dečki

Vzorniki: jih ni

Konjički: fotografiranje, petje, igranje kitare, modeliranje

Želeni poklic: nekaj, pri čemer bo imel opravka z lesom; zelo dobra alternativa bi bila tudi delo poklicnega fotografa

Želja: da bi lahko v srednji šoli pogosteje treniral

Cilji: uspešno zaključeno šolanje in nadaljevanje športne kariere

Janez, pravzaprav pogosteje sliši kar na ime Jan, že po svoji konstituciji nakazuje, da mu svojega telesa ni ravno težko obvladovati. Pa četudi to pomeni, da zgolj na prstkih visi s kakšnega trama, ki mu je slučajno prišel na pot. Pot med plezalce je bila po seriji njegovih raznovrstnih dejavnosti tako popolnoma naravna. Jana je namreč že od nekdaj zanimalo sila veliko stvari. V enem trenutku je sestavljal majhne električne naprave, potem je rezljal iz lesa, sestavljal kakšne obeske, nato letala, tudi rakete. Igral je harmoniko, pa jo čez čas zamenjal za kitaro. Hodil je k zboru, potem se je začel ozirati tudi za solopetjem. Kot nekdanjega skavta ga zanima tisoč in ena stvar, najresneje pa je v osnovni šoli vzel plezalne treninge. Kmalu je bil njegov trud poplačan na tekmah, glavno lovoriko je odnesel lani na državnem prvenstvu, ko je postal državni prvak.

Trenutno njegovi treningi ne potekajo tako, kot bi si želel. Lani, ko je končal osnovno šolo, si je namreč srednjo šolo izbral v Mariboru. Le tam je našel program, ki dijakom ponuja ogromno praktičnega znanja obdelave lesa, ki je Janezu zelo blizu. Smola pa je, da v bližini nima primernega plezalnega kluba, kjer bi lahko tudi med tednom pridno vadil. »Bom videl, kaj bom storil zdaj. Po eni strani me mika, da bi našel sorodno srednjo šolo v Celju, saj bi tako lahko spet nemoteno treniral pri Pajkih,« razmišlja Jan.

Kljub temu, da je s sedanjo šolo sicer zelo zadovoljen, vseeno vidi, kakšne bi še lahko bile prednosti izbire šole v bližini doma. »Potem bi lahko hodil še na ure solo petja,« razmišlja neustrašen fant. V tem primeru bi lažje našel tudi čas, da bi se izpopolnjeval v fotografiji. Že zdaj zna najti izredno zanimive motive in jih na unikaten način predstaviti, zato bi bilo res škoda, da te svoje žilice ne bi še naprej negoval.

Talentov Janu vsekakor ne primanjkuje, nekatere pa zna zelo zanimivo kombinirati. Tako si je denimo pred kratkim sam z lesom okrasil kitaro (tako imenovani pickguard, del, ki se namesti na prednji del kitare). Plezalni dar pa je lani prepoznal tudi župan in mu decembra podelil posebno priznanje za športne dosežke.
 

Tekst: Rozmari Petek
Foto: Matjaž Jambriško, osebni arhiv