Rodil se je kot otrok s posebnimi potrebami – z downovim sindromom. A to ga ni oviralo, da ne bi s svojim omikanim – gentelmenskim pristopom marsikoga spravil v zadrego in v presenečenje. Kot je nekoč dejal Martin Luther King,  »Imam sanje o prihodnosti …«, tako je tudi Jani skozi svojo življenjsko zgodbo spoznaval in odkrival talente ter gojil sanje kot vsak drug otrok in še več; imel je veliko želja, zanimanj, neverjeten spomin in bil je velik ljubitelj živali. Glasba ga je spremljala skozi vse življenje, ga pomirjala ter učila. V njej je imel svoj duševni pristan.

Bil je neizmerno ponosen na dom. Njegovi domači, posebno mamica Nada, so skozi življenjske preizkušnje, ki jih je bolezen polagala prednje, vedno stopali pogumno, z neomajno voljo in z veliko ljubeznijo.  Ob slovesu je njegova mamica dejala: »Bil si nam pečat in moč življenja, luč veselja, ki je posijala v vsako, še tako črno temo; veliko sonce, ki nas bo vedno grelo s spomni nate.«

Bil je družbeno aktiven v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna. V njem je bil tudi predsednik društva »Neža«, društva za pomoč osebam z okvaro vida, saj je bil tudi sam v kategoriji slepih. V CUV Dobrna je bil vključen v poseben program specialne olimpijade. Z njih je prinašal medalje, na katere je bila ponosna celotna skupnost doma. S svojimi talenti je obogatil premnogo srečanj in dejavnosti v zavodu. Bil je priljubljen in ljubljen tako doma kot v okolju, kamor je prišel. Na poseben način je izžareval pristno iskrenost, poštenost, neposrednost in dar za humor, ohranjal je čut in ljubezen do živali, predvsem pa skrb in dobroto do soljudi, saj bi vse, kar je imel, podaril in delil z drugimi. Vse te odlike so zaznamovale njegov značaj. Njegova odločnost je velikokrat nagovarjala in presenečala. Žal mu bolezen ni prizanašala. Že dobri dve leti se je boril. Večkrat zmagal, a žal svojo bitko s COVID-19 dokončno izgubil 22. decembra 2021. Rad je imel življenje, zato se je njegov boj odseval tudi na obrazu. Edina prošnja, ko je lahko še govoril, je bila, želim si domov. Na njegovi bolezenski poti ga je spremljalo veliko ljudi. Vsak je na svoj način želel pomagati in mu biti blizu. Od zdravstvenega osebja do njegovih prijateljev, znancev, sosedov, vsak je želel svoj del dlani nuditi v oporo.

Če bi mogel, bi nam Jani danes govoril: »Hvala, ker ste bili del mojega življenje in mi dajali veselje; hvala, ker ste me ljubili in v zameno sprejemali mojo ljubezen. Hvala za spomine, ki jih bom večno cenil. In vidimo se tam, kjer ni solz in trpljenja.« Jani tudi tebi hvala, da si bil del naših življenj in si spreminjal naša srca.

Tekst: Mateja Oprčkal

Foto: osebni arhiv družine