Energični gospod je pripovedoval svojo zgodbo o prvem srečanju s slepoto. Okrog 13. leta se je začel boriti z boleznijo, ki se imenuje glavkom. Preživel je kar nekaj operacij, vendar se njegovo stanje ni izboljšalo. Pri približno 17 letih je postal popolnoma slep. Obiskovati je moral posebno šolo za slepe in slabovidne, kjer se je naučil tudi veliko praktičnih stvari.

Pokazal nam je kar nekaj pripomočkov, ki jih slepi in slabovidni uporabljajo: bela palica,

šah, karte, ura, ki govori, celo meter z oznakami … Poleg tega je prinesel s seboj posebni pisalni stroj za Braillovo abecedo. Za vsakega je pripravil lističe s to posebno pisavo in mi smo s tipanjem ugotavljali, katero črko pike predstavljajo. Za nas videče je bilo to zelo težko.

Gospod Edi nam je pripovedoval, da je bil dolgo časa zaposlen kot telefonist, poleg tega pa se je preizkušal tudi v različnih športnih aktivnostih, kot je smučanje. 

Otroke je bodril, naj varujejo svoj vid in v življenju ne obupajo, saj lahko v vsaki še tako težki preizkušnji najdejo nekaj lepega. Njegova zanimiva zgodba je v nas vzpodbudila spoštovanje in moč, da najdemo bistvo v malih stvareh, ki nas delajo srečne. Tako kot pravi Mali princ: "Če hočeš videti, moraš gledati s srcem!«

Maja Drobnič Grosek, prof.