In prav je, da takšen zgled dajemo tudi svojim otrokom. Ob tem pa smo sopotniki otroku in izhajamo predvsem iz njegovih potreb, želja ter mu tako dajemo možnost za vsestranski razvoj.

S tem namenom smo na prireditvi Kdor poje, kdor pleše, se igra, je v vrtcu Mavrica doma vključili vse otroke, od najmlajših do tistih, ki gredo jeseni v šolske klopi. Starejši so se priključili mlajšim, saj so njihov vzor in spodbuda tudi v vsakodnevnih situacijah. Na prireditvi je sodelovalo vseh 21 skupin, tako iz centralne enote Vojnik kot tudi iz vseh podružničnih enot vrtca Mavrica Vojnik. Nit prireditve je bilo ljudsko izročilo, ki nas povezuje že vrsto let in nam daje možnosti samooblikovanja. V starih časih so bile pesmi ob večerih na peči ljudski običaj, ki je družino povezoval in v hišo prinašal veselje. Zakaj ne bi tega na malo drugačen način pričarali tudi naši otroci. Ljudska pesem je nikoli dokončan proces, ki mu še posebej otrok s svojo ustvarjalnostjo prinese nov veter, ki nas ponese v svet domišljije. Ker pa se zavedamo pomena sodelovanja z družino, smo pozorni tudi na različne oblike druženja s starši in jim ob tem ponujamo možnosti, s pomočjo katerih lahko vidijo svojega otroka v različnih izzivih.

Tako smo s skupnimi močmi pripravili prireditev, ki je otrokom ponudila še eno izkušnjo več, staršem pa napolnila dušo in srce. Glasba je bila naše vodilo in nas je popeljala čez celotno prireditev. Del čarovnije sta prispevala deklica Tjaša K., ki je zapela pesem Mal čez Izaro – ob spremljavi Loti Žlavs na kitaro in Maje Črepinšek na prečno flavto, in fant Niko A., ki nas je spremljal na harmoniko ob Ekohimni našega vrtca. Predstavil se je tudi Mavrični zborček vrtca pod vodstvom Katarine Antloga in ob spremljavi blokflavte, na katero je igrala strokovna sodelavka Klaudija Lubej.

Dogodek je poleg doživetja s prijatelji otrokom dal nove razsežnosti in možnosti za izražanje svojega znanja in veselja. Otroci se radi smejijo in zabavajo, tega zagotovo na prireditvi ni manjkalo, saj so izražali veselje in uživali v središču pozornosti. Kljub temu da smo na velikem odru stali prvič, smo bili pogumni in samozavestni.

Primerno je ustvarjati situacije, v katerih bodo otroci bolje spoznavali sami sebe, se znali obračati proti soncu in bodo bolj opremljeni stopili življenju na proti. Kot je zapisal Aristotel: »Vzgoja uma brez vzgoje srca ni nobena vzgoja.« Takšen zgled bo otroke vzgojil v odgovorne in prijazne ljudi.

Katarina Antloga, dipl. vzg.