Ko tole pišem, imamo v Sloveniji dnevni prirast 2605 novo potrjenih, aktivnih pa 18.269 ljudi z okužbo; v Občini Vojnik 4, aktivno okuženih pa je 85 prebivalcev. Samo za občutek: ko smo marca zaprli javno življenje, je bilo v državi registriranih 48 ljudi, v občini pa smo zelo dolgo vztrajali na ničli.

Ne razumem sebičnosti ljudi, ki se pritožujejo nad sprejemanjem ukrepov, s katerimi lahko uspešno kljubujemo širitvi tega malega velikega nasprotnika. Z malo samoodrekanja in samodiscipline lahko namreč vsak izmed nas veliko pripomore, da virusu onemogočimo razmnoževalno rekreacijo, s katero nas peha v osamo. Neverjetna je sla po tako imenovani svobodi, cena zanjo je nepomembna. 

Ne razumem, kako je tako težko upoštevati priporočila, ki so pravzaprav tako enostavna, da jih razumejo otroci, odrasli pa iz njih delamo dramo in se jim brezčutno upiramo. Ko omenjam otroke; ti so zelo hitro in disciplinirano sprejeli nošenje mask, umivanje rok, še najtežje držanje razdalje. 

Ne razumem nekaterih staršev, ki mislijo, da lahko postavljajo svoja pravila v javnem življenju, vrtcih in šolah. Ob tem ne vidijo, da ne živijo sami na samotnem otoku sredi ničesar, pač pa da s svojim neodgovornim in sebičnim početjem ogrožajo širšo skupnost. Tako početje je treba jasno poimenovati in izpostaviti neposredno odgovornost, hkrati pa povedati, da lahko uporabljajo skupne dobrine le, če spoštujejo zahtevano obnašanje v dobro vseh nas.

Ne razumem, da je kdo tako sebičen in na svojo zabavo ali praznovanje vabi prijatelje in sorodnike kljub vsem opozorilom ter jih na ta način neposredno izpostavlja možnosti, da se okužijo. Jih ima res tako rad?

Spet je tu čas, ko veliko ljudi potrebuje našo pomoč, naš topel nasmeh in spodbudno besedo. Zapiranje javnega življenja predstavlja globok poseg v naše navade. Ljudje nismo samotarska bitja, rabimo neposreden stik s sočlovekom, iskriv pogled, topel dotik. A smo hkrati tudi racionalna bitja, vemo, da se moramo kdaj umakniti za korak, da lahko nato stopamo naprej. Zdaj je čas, da se ustavimo, pomislimo nase in vse okoli nas in se zavemo, da bomo varni toliko, kot bo varen naš sosed, prijatelj, znanec ali nekdo, ki živi daleč od nas.

Verjamem, da smo sposobni sprememb. Namesto, da jadikujemo nad kruto usodo in se dolgočasimo doma, pomislimo, kaj vse lahko v tem času napravimo dobrega. Zase in za ljudi okoli nas. Ozrimo se in videli bomo, da smo zmožni drugemu pomagati, mu polepšati sivino novembrskih dni, ki bodo kratki, teme bo vedno več. 

Nima smisla pritoževati se nad temo, bolje je prižgati majhno lučko.

Tekst: Arnold Ledl, poveljnik CZ Občine Vojnik