Decembra sva z možem na straneh vojniške občine zasledila razpis za šoferja prostovoljca. Spogledala sva se in v trenutku ugotovila, da je to zadeva, kjer se skupaj najdeva pri nekem družbeno koristnem delu, oskrba starejšega pa bo še celovitejša, če bova na poti z njim oba. Jaz sem se ravnokar upokojila, mož se bo upokojil naslednje leto, oba sva relativno zdrava in sposobna za vožnjo. In tako sem naju prijavila. Kmalu so nas povabili na izobraževanje, ker so nam razjasnili osnovni namen Prostoferja in dali vse potrebne informacije, da stvari delujejo po nekem redu in osnovnih pravilih. Potrebno je uporabljati poseben avto, ki pa je električen, zato smo najprej opravili poskusno vožnjo.
V nestrpnem pričakovanju prvega klica za vožnjo iz klicnega centra Zlata mreža v Ljubljani, se je to res hitro zgodilo. Klic naju je napotil k človeku, ki živi samo 4 km od najinega doma, pa ga sploh ne poznava, niti ga še nisva videla. In tako sva šla, da ga odpeljeva k zdravniku specialistu v Celje. Na najino presenečenje nama je povedal, da je bil datum pregleda prestavljen zaradi odsotnosti zdravnika. Gospod nama tega ni prej javil, ker si je zelo želel kakšne družbe, hkrati pa je želel urediti tudi nekaj opravkov. Ker sva si z možem že tako in tako vzela čas za to aktivnost, sva ga po predhodnem posvetu z gospo Urško vseeno peljala v Celje, kjer je na več lokacijah opravil nakupe za različne potrebe njegovega gospodinjstva (nakup v trgovini, plačilo položnic, popravilo žage, obisk lekarne). Za prevoz istega uporabnika so naju poklicali še dvakrat. Tako sva ga pospremila še na dva specialistična pregleda, ki sta bila zanj tudi naporna in boleča. Na poti smo spoznavali eden drugega, se pogovarjali o njegovih težavah, slabem zdravju, problemih, ostal je namreč brez žene in brez otrok. Ugotovila sva, da je pravi za Prostoferja, pa še kakšno drugo pomoč. Na naju se je navezal in še poprosi za različno sprotno pomoč.
Kot voznika prostovoljca sva oba z možem hvaležna za drobna veselja in sleherno zadovoljstvo uporabnika. Na teh poteh se kar hitro stkejo srčne povezave, doživiš veselje skupnosti in še bolj si prizadevaš, da: »Kamorkoli greš, ne dopusti, da bi šel kdo od tebe manj srečen, kot je prišel.« (mati Tereza)
Tekst in foto: Špela in Marjan Oprčkal
