Logo MojaObčina.si

Vojnik

DANES
30°C
13°C
JUTRI
32°C
14°C
3412

Pričakovanje

Mesec december je mesec pričakovanja, tistega sladkega in veselega pričakovanja, ki prižiga drobne iskrice v očeh in riše tople nasmehe na obraze. Za večino izmed nas je čakanje trn v peti, vendar pa bi težko našli tistega, ki se mu decembrsko (pri)čak(ov)anje ne zdi vsaj malce bolj znosno od vseh ostalih čakanj, ki so sestavni del naših življenj. Čakamo v vrsti na blagajni, čakamo pri zdravniku, čakamo na plačo …

 

Prvih nekaj let po rojstvu najstarejšega sina je bilo zaznamovanih z nenehnim čakanjem. Sprva, še pred samim porodom, sem nenehno odštevala tedne, dneve in ure, ko bom končno spoznala majceno bitje, ki je takrat še brcalo pod mojim srcem. Mislila sem, da se bo čakanje zaključilo tisto sekundo, ko bom prvič zaslišala jok svojega otroka. Svet se je takrat sicer res za hip ustavil, čakanje pa se je pravzaprav šele začelo.

Medtem ko je ves svet z normalnimi koraki pešačil naprej proti svetli prihodnosti, sem sama čakala na postavitev diagnoze, nato na odpust z neonatalnega oddelka, kasneje na strokovne obravnave v sklopu razvojne ambulante, čakali smo na medicinske pripomočke, na postavitev dodatnih diagnoz, pričakovali in čakali smo zdravila, ki bi končno vsaj delno pomagala pri zdravljenju sinove epilepsije, najtežje od vsega pa je bilo čakanje na to, ali bo kdaj boljše ali bo šlo le še na slabše.

 

Ne vem natanko, kdaj, vem pa, zakaj sem se odločila, da svojega življenja ne želim zapraviti v nenehnem čakanju na nekaj, česar morda nikoli ne bo. Če ste mi vsaj malce podobni, potem ste verjetno tudi sami že kdaj čakali na pravi trenutek, da naredite tisto, kar si resnično želite, ali da začnete res uživati v življenju. Morda se vam zdi, da bi morali pred tem dobiti boljšo službo, zadeti na loteriji, morda menite, da bi morali prej še shujšati ali pa izboljšati svoj videz …

Kaj pa če se to nikoli ne bo zgodilo in boste nekoč – tako kot jaz – ugotovili, da ste vse svoje proste minute porabili za čakanje na boljši jutri, na tisto nekaj, kar bo vaš svet popolnoma spremenilo (na boljše, seveda!), življenje pa je medtem brez postanka hitelo mimo vas? Spoznanje, da morda nikoli ne bo tako, kot sem si pred tem predstavljala, je bilo zame težko in osvobajajoče hkrati. Sinova nepričakovana diagnoza, ki je pretresla vsa moja pričakovanja in jih odpihnila daleč stran, me je obenem naučila, da je življenje lahko čudovito, če ga sprejmeš takšnega, kot je, in ne čakaš, da postane boljše, lepše, bogatejše.

 

Težko se bomo v celoti izognili čakanju, a če že moramo čakati, izkoristimo to sebi v korist. Naj bo vredno vsake minute. Naj bo bolj kot nestrpnemu stopicanju na mestu podobno decembrskemu pričakovanju, ko ni težko podariti nasmeha neznancu ali obdariti nekoga, ki je v stiski, in ko kljub mrzlim dnem in dolgim nočem čutimo v srcu toplino, naše misli pa so svetle in vesele.

 

Tekst: Urška Golob
Foto: osebni arhiv

 

Urška je mamica treh otrok, najstarejši sin se je rodil s prirojeno malformacijo možganov (Danfy-Walker malformacija), kljub temu pa njihovo življenje zaradi tega ni nič bolj žalostno, kvečjemu je bogatejše. Svoje otroštvo je preživela z vojniškimi sovrstniki, čisto uradna občanka Vojnika pa je bila med leti 2011 in 2017 (čeprav jo mnogi spomini in prijatelji na ta čudoviti kraj vežejo še zdaj).

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi