Praznična obdobja si dosledno sledijo. Poleg standardnih državnih in verskih praznikov je med njimi še mnogo novodobnih. Torej imajo določeni ljudje praznik skoraj vsak dan! Pa smo res dosledni v izživljanju globljih vrednot, ki jih narekujejo posamezni prazniki?

Že nekaj časa sledimo trendu minimalizma v svetu umetnosti, arhitekture, notranje opreme ... torej osvoboditve od nereda z rekom »manj je več«. Pa se mi pojavi dvom, ali ta rek v vsakdanjem življenju res dojemamo pravilno. Vsi veliki duhovni učitelji so se izogibali materialnemu premoženju, nas pa, če iskreno pogledamo, ravno ta minimalizem najpreprostejših, pa vendar kakovostnih stvari največ stane.

Zakaj ne bi koncepta minimalizma vsaj v prazničnem času živeli v smislu »manj garati«? Ker roko na srce, kaj nam po koncu praznikov sploh ostane? Kaj nas je notranje napojilo? S čim smo okrepili svoje zdravje? Koliko dlani smo iskreno stisnili v navzočnosti drugih ljudi, medtem ko smo mrzlično iskali ustrezne dekoracije? Medtem ko smo pospravljali dom preteklih navlak z obiskom deponije ali zapravljali čas in denar od ideje do nakupa darila, ki ga v potrošniški družbi marsikdo izmed nas sploh ne potrebuje. Ko smo v shrambi, kuhinji ter jedilnici pustili ves svoj prosti čas ter utrujeno telo, da smo lahko slavnostno pogostili svoje prijatelje in družino, ki imajo tudi med letom krepko site želodce. Ko smo si za nekaj prazničnih dni naložili breme, da obiščemo čim več ljudi, ki jih med letom nismo uspeli obiskati in jih naslednje leto kljub obljubam ob slovesu aktualnega srečanja zopet ne bomo.

Prazniki so tako koledarske kot čisto duhovno osebne priložnosti za prestop v nekaj novega in svežega. Pa tukaj ni govora o praznih novoletnih zaobljubah. Če se dotaknemo posameznika, ki je večino časa vpet v energijo dela, skrb za druge, upravljanje z lastnim finančnim proračunom, je zanj čas praznovanja nagrada, če jo zna tako videti. To je čas za počitek in slavje, ponovni (pre)porod. Človek naj bi se odpočil, poiskal lepoto izven vsakdanje rutine, opustil skrbi in preprosto – bil srečen.

Če želimo praznike narediti posebne, moramo v tem času početi nekaj ravno obratno kot v vsakdanjiku. Če smo delavni – počivajmo. Če smo med letom siti – se sedaj postimo. Če smo med letom družabni – se v praznovanju zazrimo vase in v svoje potrebe. Če smo večino časa osamljeni – poiščimo bližino v množici.

Človek naj bi se odpočil, poiskal lepoto izven vsakdanje rutine, opustil skrbi in preprosto – bil srečen.

Tradicija praznikov je v biti zagotovo globlja kot današnja moderna verzija. Praznični čas je kolektivna vez. Potrudimo se, da bomo scenarije naših življenj na nevsiljiv način prepletali tudi tekom leta in naj bo vsaka naša noč blažena in sveta.

Tekst: Maja Dobrotinšek

Foto: Jasna Ulaga