Olga Kovač je bila vpeta v šolsko življenje v Vojniku že od malih nog. Kot osnovnošolka je šolo obiskovala na najmanjši podružnični šoli v občini Vojnik, v Socki, šolanje pa je nadaljevala v Vojniku in tako dodobra spoznala vse kotičke šolske stavbe.

Poklicno pot je začela kot učiteljica matematike in fizike leta 1981 na OŠ Lava, čeprav je kot osnovnošolka vedno razmišljala o medicini. Kot sama pravi, jo je k sreči njena osnovnošolska učiteljica matematike navdušila nad tem predmetom in kot bi rekli, ostalo je postalo zgodovina. Po petih letih na Lavi je začutila, da je čas za spremembo in se ponovno za pet let zaposlila kot učiteljica na OŠ Dobrna. Leta 1991 jo je poklicna pot pripeljala nazaj v rodni Vojnik, kjer se je zaposlila kot učiteljica matematike, ki ji je bila vedno bliže kot fizika. Za kratek čas je vmes službovala na Občini Vojnik, kjer je v času ustanavljanja Občine prevzela področje družbenih dejavnosti. V tem obdobju je zavzeto in odgovorno vzpostavila možnosti šolskih prevozov, saj je že takrat OŠ Vojnik pokrivala veliko območje, zaradi česar so imeli nekateri šolarji zelo slabe možnosti prevoza v šolo. Tudi v prostem času je vso pozornost posvečala prometni varnosti otrok in občanov ter se zavzemala za varne šolske poti. Bila je tudi članica občinskega SPV-ja.

Od tu se je leta 1997 ponovno vrnila na Osnovno šolo Vojnik, saj je pogrešala delo z otroki in vrvež, ki ga prinaša šola. Takrat je sprejela delo pomočnice ravnateljice in s spodbujanjem sodelovalnega dela vseh vključenih v vzgojno-izobraževalni proces soustvarjala vizijo šole. Leta 2014 je prevzela ravnateljevanje OŠ Vojnik. Z natančno organizacijo in dobrim poznavanjem šolskega okoliša v občini ter s posluhom za vsakega, ji je uspevalo odlično voditi eno izmed največjih osnovnih šol v Sloveniji. 

V času njenega ravnateljevanja se je zavzemala za povezovanje vseh projektnih aktivnosti na šoli. Trudila se je slišati in upoštevati glas vsakega posameznika v organizaciji, glas staršev in tudi glas občanov. Predvsem jo je vodila misel, da je šola učeča se skupnost, v kateri vsak posameznik pozna in odgovorno živi svojo pomembno vlogo. Bila je tudi idejni vodja pridobitve certifikata Kakovost za prihodnost vzgoje in izobraževanja, ki je bil šoli podeljen leta 2011. Ves ta čas ji je bilo največje vodilo prisluhniti otrokom. Otroke je čutila, jih spodbujala k razvijanju odgovornosti, jih motivirala in navdihovala za to, da so prepoznali svoja močna področja ter jih razvijali in nadgrajevali. Pomemben poudarek je dajala ohranjanju kulturne dediščine v krajih; temu je bila vedno naklonjena in zato je spodbujala sodelovanje z vsemi društvi v krajih. Šoli kot povezovalnemu členu med starši in občani je dajala poseben pomen.

Ker je večino svojega časa namenila šoli, jo je prehod v novo vlogo upokojenke rahlo zmedel. Predvsem ji po 40 letih službovanja manjka dnevna rutina, velikokrat ima občutek, da mora nekaj narediti, če ne, ni zadovoljna. Zaenkrat ji največjo težavo predstavljajo deževni dnevi, se pa pogosto zamoti tako, da prebira knjige in je tedenska obiskovalka naše knjižnice. Prizna, da ji je ob lepem vremenu veliko laže, saj redno hodi na sprehode in pohode, z možem pa sta tudi strastna kolesarja, ki se ne ustrašita tudi takšnih izzivov, kot so kolesarske poti po Kranjski Gori.

Največje zadovoljstvo ji predstavlja dodaten čas, ki ga sedaj lahko posveti svojim trem vnukinjam in s pomočjo katerih še vedno ostaja v stiku z otroki. Ti so bili vedno pomemben del njenega življenja, tako osebno kot poklicno. Ker ji družina veliko pomeni, svoje družinske člane redno gosti na nedeljskem kosilu, kjer se vsi zberejo in družijo.

Po pregledu njene življenjske poti mi je jasno, da je Olga Kovač vedno željna novih izzivov in potrebuje aktivno življenje. Prepričan sem, da bo v tem ritmu nadaljevala življenje tudi sedaj, v svoji novi vlogi, čeprav jo bomo občani še vedno v prvi vrsti povezovali s šolo.

Tekst: Nenad Vranešević

Foto: Matjaž Jambriško