Veseli izdelovalci so ob delu obujali spomine na »mlada« leta, ko so kot otroci nabirali potreben les, jih izdelovali in krasili. Tekmovali so med seboj, kdo bo v cerkev prinesel lepšo in daljšo butaro. Vrh butare so krasila domača jabolka, pomaranče so bile v tistih časih le pobožna želja.

Tudi letošnje butare so izdelane po starem običaju iz najmanj šestih avtohtonih vrst lesa: leske, čremse, božjega lesa, pušpana, ive in drena. Les drena je na vrhu lepo zavit v obliki srca. To ni tekmovanje v debelini in višini ali doseganju kakega rekorda v izdelavi butar. S tem dejanjem bi radi še bolj približali pomen in lepoto lepega verskega praznika. S postavitvijo butar polepšamo okolico farne cerkve, ki je lani z ureditvijo parka »Zaslužnih občanov« postala še lepša. Vsa akcija naj bo fari in domačemu kraju v ponos. Želja, da postavljanje butar postane tradicionalno, se nam je uresničila. Letos se je zanimivemu projektu pridružilo pet novih članov, med njimi tudi mladi. Tudi letos sta za malico poskrbela zakonca Sojč, za vino kerner Jože Krameršek, za vino Vojničan Vinogradniško-vinarsko društvo Vojnik, vino Za prijatelje je prispeval podžupan Viktor Štokojnik. Prispevala je tudi Občina Vojnik, hvala vsem. 

Ko se je lepo, a hladno spomladansko popoldne prevesilo v večer in je zazvonil večerni zvon, se je oglasila lepa pesem. Pevci so zapeli tri nabožne pesmi, med njimi tudi pesem Tihi večer, ki je prisotnim segla do srca. Naj bo še večkrat tako!

Dobri poznavalec starih običajev Vanč Pušnik iz Arclina: »Blagoslovljen les od butaric so ljudje odnesli na njive, vinograde, gospodarska poslopja … Ko se je bližala huda ura, nevihta, so ta les skurili v peči.« Vojničani zadnja leta butare velikanke po maši na binkoštni ponedeljek pri cerkvi Device Marije skurimo. To je običaj, ki se imenuje »binkoštni ogenj«. S tem dejanjem se zaključi projekt, ki je lep in zahteven.

Tekst: Pavle Leskovar

Foto: Franc Kuzman