Pot nas je vodila s Frankolovega skozi Hrvaško proti Slavonskemu Brodu v Bosno. Najprej smo opravili »nakupovalni« del izleta v Arizoni. Po malici, ki so jo Peter, Ivanka in Nada pričarali z avtobusa, smo pot nadaljevali proti hotelu na Zlatiboru. Med vožnjo smo lahko občudovali neokrnjeno naravo in prostrane gozdne površine. Spoznali smo, da smo lahko, kljub temu da imamo pripombe na slovenske ceste, srečni, da so sploh takšne, kot so. Ljudje živijo odmaknjeni od mest, na samoti in težko dostopnih mestih. Na poti do hotela se nam je pridružil lokalni vodnik.

Moram priznati, da mi je ob njegovem nagovoru postalo toplo pri srcu in da sem bila ponosna, da sem Slovenka. Deležni smo bili zahvale za pomoč ob letošnjih poplavah; področje, ki so ga poplave prizadele, smo si nameravali tudi ogledati. Po prijaznem sprejemu lokalnega vodnika nas je čakala v prečudovitem hotelu na zlatiborski planoti še prijazna dobrodošlica s tradicionalno srbsko večerjo.

Drugi dan potepanja nas je po vožnji po nacionalnem parku planote Tare, obisku žganjekuhe iz hrušk viljamovk pot vodila do jezera Peručac, kjer nas je čakal splav, s katerim smo pričeli plovbo po kanjonu reke Drine, tretjega največjega kanjona na svetu, ki je tudi pod Unescovo zaščito. Med plovbo smo občudovali jesensko obarvane gozdove, ki jih je sramežljivo božalo sonce. Na splavu so nam postregli z ribami in ob spremljavi glasbe nam je čas prehitro minil. Ob vrnitvi v hotel smo lahko občudovali fotografiranje mladoporočencev in uživali v pripovedi vodnika o njihovih običajih ob poroki. Pred večerjo smo imeli čas za raziskovanje mesta, ki je eno bolj obiskanih dopustniških mest v Srbiji.

Prehitro je prišla nedelja in z njo obisk Drvengrada, kjer je Emir Kustorica postavil filmsko vasico s cerkvico in etnološkim muzejem. Iz Drvengrada nas je pot vodila do železniške postaje, od koder nas je lokomotiva s starinskimi vagoni popeljala na vožnjo po znameniti Šarganski osmici, ki je v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja povezovala Beograd in Dubrovnik. Na postajališčih smo lahko uživali v prekrasnem razgledu in naravi.

Trenutki izleta v res dobri družbi so vse hitreje minevali. Že smo bili na poti proti domu. Ustavili smo se še v Višegradu in občudovali kamniti most, ki ga je opisoval Nobelovec Ivo Andrić. Pot nas je vodila mimo s soncem obsijanega Sarajeva, ki smo ga na svojih potepanjih člani društva Talon že obiskali.

To kratko poročilo o vtisih sprejmite tudi kot povabilo, da se nam naslednje leto pridružite pri, verjemite, nepozabnem raziskovanju.

Jasna Sodin