Športno društvo Pajki je bilo ustanovljeno leta 2012 z namenom širjenja plezalne kulture, organizacije vadbe športnega plezanja za otroke in kot kronanje večletnih športnih dejavnosti članov društva. V okviru društva trenutno trenira in vadi športno plezanje 14 predšolskih otrok, 42 začetnikov, 29 otrok v nadaljevalni skupini, 19 tekmovalcev in se rekreira 58 odraslih. Treningi potekajo pod vodstvom 10 trenerjev. Plezalci društva občasno obiščejo tudi plezalno središče v Celju, kjer je še posebej dobrodošel trening hitrosti na edini steni za hitrostno plezanje v Sloveniji. Poleg treningov v Vojniku društvo izvaja treninge še na petih lokacijah v Celju in okolici. V času poletnih počitnic se plezalci na treninge in rekreacijo odpravijo tudi v različna plezališča v naravi, občasno pa tudi v plezalna središča po Sloveniji in v Avstriji.

Dobri treningi se obrestujejo. To dokazujejo uspehi mladih tekmovalcev, med katerimi je tudi Vid Lebič, 11-letni Vojničan, ki je letos osvojil kar dva pokala. Enega za prvo mesto v skupnem seštevku med starejšimi cicibani v skupini B, drugega za drugo mesto med starejšimi cicibani absolutno. Kaj pravi Vid o plezanju: »Plezam od prvega razreda in mi je zelo všeč. Treniram trikrat na teden, za plezanje pa me je navdušil moj brat, ki je včasih tudi sam plezal. Ko sem letos dobil dva pokala, sem bil zelo vesel, saj tega nisem pričakoval. Najbolj si bom zapolnil tekmo v Brežicah, kjer sem preplezal en zelo težek balvan. Balvane sicer plezam najraje. Najtežje pa mi je vaditi hitrostno plezanje. V naslednji sezoni je moj cilj vsaj enkrat stopiti na zmagovalne stopničke, drugače pa si želim, da bi mi kdaj uspelo splezati smer težavnosti 7b. Pri plezanju me še posebej spodbuja moj trener Klemen.«

Uspehe na tekmah so dosegali tudi drugi Pajki tekmovalci. V letošnji sezoni so si na petih tekmah Vzhodne lige priplezali 7 zlatih, 10 srebrnih in 6 bronastih medalj. Janej Kotar Tominšek je dosegel drugo mesto med mlajšimi dečki absolutno, Mark Šalamon je bil tretji med starejšimi cicibani v skupini B in Žana Presečnik tretja med starejšimi cicibankami v skupini B. Uspešni so bili tudi na državnem prvenstvu. David Pintarič je med starejšimi dečki osvojil dve bronasti medalji, Svit Janc pa eno zlato in eno bronasto medaljo v kategoriji cicibani.

V Športnem društvu Pajki nikoli ni dolgčas. Redno namreč organizirajo plezalne tabore in izlete. Letos so se v času prvomajskih praznikov nekateri člani društva odpravili na balvansko plezalno avanturo v Prilep na severnem delu Makedonije. Poseben vtis je na njih naredila narava in kultura tamkajšnjega prebivalstva. Kot je povedal vodja izleta in predsednik društva Karli Pintarič: »Makedonija nas je očarala! Obdelana polja, sadovnjaki, vinogradi, zasnežene gore, Prilep z okolico, pobočja, posejana s skalnimi bloki – balvani nenavadnih oblik, ki kar kličejo, da jih preplezaš. Plezanje v Prilepu je novost in ko se srečaš s pastirjem, oblečenim v usnje, z mlado ovčko na hrbtu, je to trk civilizacij. Na eni strani plezalci s »crash padom« na hrbtu (blazina za varovanje pri balvanskem plezanju, op. a.), plezalkami in ščetko za čiščenje oprimkov, na drugi strani pastir z velikimi ovčarskimi psi in ogromno čredo ovac. Za nas idila, za njega pa verjetno ne.«

Tudi Klaro Kravos, ki se je udeležila izleta, je makedonska narava navdušila: »Takoj, ko smo prestopili Makedonsko mejo, me je navdušila prečudovita narava in zanimiva pokrajina prepletena z vinogradi, rekami in kotlinami. Naš cilj je bil Prilep, raj za balvansko plezanje. Vsak hribček, kamor si se zazrl, je posejan s skalami, tako smo si lahko vsak dan izbrali več balvanov, ki so nam predstavljali plezalski izziv. Resnično pa me je navdušilo mesto Kruševo. Najvišje ležeče mesto v Makedoniji je skorajda čisto pozabljeno mesto zgrajeno v skalo. Celoten izlet in druženje je bilo nepozabno plezalsko doživetje, ki bi ga z veseljem ponovila.«

Ker večdnevno plezanje dodobra oguli prste, so si plezalci v dnevih počitka ogledali okolico Prilepa, Kruševo – rojstno mesto Toše Proeskega, Prespansko jezero, Ohridsko jezero in Sv. Naum, nekateri pa so se podali tudi na okoliške hribe. Zaključili so, da se bodo v Makedonijo še vrnili, le kožo na prstih bo treba prej utrditi, saj je prilepski granit zelo oster.

Če boste kdaj zaslišali glasen vzklik »Hura, plezanje!«, so v vaši bližini zagotovo plezalci, ki plezajo kot pajki. Z veseljem vas bodo sprejeli v svojo družbo in vam predali svoje plezalno znanje, izkušnje, predvsem pa veselje do plezanja.

Tekst in foto: Tanja Pangerl