Njeno življenje, ki se je vseskozi nesebično razdajalo, se je začelo 12. februarja 1925 mami Heleni in očetu Juriju. Kot najmlajša se je pridružila štirim bratom in dvema sestrama. Tako je odšla zadnja članica Dobrotinškove družine, ki je med vojno za domovino dala življenja šestih ljudi. Štirje sinovi, Tinči, Lojzi, Jurči in Nejči, so padli v domovini, mama Helena in hči Mimica pa sta po hudem trpljenju umrli v taborišču Auschwitz, kjer je bila na začetku tudi Lenka, ki je prebolela težak tifus, nato pa so jo premestili v drugo taborišče. Zefka je ostala v drugem taborišču tri leta kot nadomestna mama malim otrokom, ki so bili skupaj z njo ukradeni v Celju. Razdajala se je noč in dan zanje in lajšala bolečine v njihovih srcih. Proti koncu vojne sta se, po srečnem naključju, sestri Jožefa in Lenka srečali in se po treh letih trpljenja v izgnanstvu vrnili domov. Njuno potovanje iz Nemčije v domovino je trajalo 14 dni, ob prihodu pa sta doživeli veliko razočaranje. Njihov dom je bil opustošen oziroma oddan tujim ljudem. Tako sta morali začeti iz nič. Samo njuni volja do življenja, spomni na družino, ki je ni bilo več, delovne roke in trdna vera so jima dali moč, da sta si izborili in pridobili nazaj svoj dom, nato pa sta iz dneva v dan potrpežljivo prenašali vse gorje, ki ju je še čakalo. Kasneje sta se poročili. Lenka se je odselila, Zefka pa je nadaljevala boj za lepši jutri na svojem dragem Dobrotinu. Z možem Albinom sta imela lepo družino, rodila sta se jima hči Alenka in sin Jure, bila sta njuno največje bogastvo.

Zefka je vse svoje znanje, ljubezen in moč usmerila v obnovo doma in predvsem v dobro svojima otrokoma, da bi jima bilo življenje lepo. Čas je tekel in nič ga ni ustavilo. Prišla je poroka Alenke z izvoljencem Poldijem, ki ga je imela Zefka zelo rada. Tudi sin Jure si je z izvoljenko Alenko ustvaril družino. Zgradila sta si dom v Vrbnem pri Šentjurju. Ne glede na povojni čas, ki za Zefko ni bil preveč prijazen, je vseeno dobrodušno sprejela predlog, da se na rojstni hiši namesti spominska plošča v spomin vsem šestim članom družine, ki so dali svoja življenja za domovino. Naknadno so še poimenovali po Dobrotinškovih bratih osnovno šolo Vojnik, ki žal tega imena ne nosi več, še vedno pa se po njih imenuje strelsko društvo Vojnik, kulturno-umetniško društvo Škofja vas ter ulica na Hudinji. Vsa leta predstavniki Zveze borcev Vojnik in Osnovne šole Vojnik ob dnevu mrtvih pripravijo pri spominski plošči komemoracijo. Predstavniki strelskega društva pa prihajajo k spominski plošči ob njihovem dnevu memoriala Dobrotinškovih bratov. Čeprav je Zefka v sebi nosila bolečine svojega življenja in tudi krivic, ni nikoli ničesar zavračala ali očitala, včasih tudi ne nerazumevajočih situacij. Vse slabo, kar je bilo, je potisnila v ozadje v spomin svoji družini. V knjigi »Zgodovinska kronika Dobrotina«, ki jo je po njenem skrbnem pripovedovanju in opisovanju vseh dogodkov napisal Lojze Selič, je povedala takole: »Bili smo številna, srečna družina. Oče, mati in sedem otrok, eden je žal umrl že kot otrok. Oče, poklicni vojaški poveljnik in kasneje trden kmet, ter mati, lepo vzgojena in ugledna kmečka gospodinja, skrbna in dobra mati. Vzgajala sta nas po svojih najboljših močeh in nas vzgojila v poštene in delovne ljudi. Samo oče je umrl naravne smrti že leta 1938. Brate so pobili kot divje živali, mamo in sestro sestradali in mučili do smrti. Midve z Lenko sva ostali po čudežnih naključjih živi, toda brez svojih najdražjih in brez toplega doma, ki nam je vsem toliko pomenil.«

Kljub vsem tem grozotam je Zefka znala biti zelo gostoljubna, prijazna in vedno nasmejana. Ponosna in vesela je bila, ko sta se hči Lenka in zet Poldi odločila za kmečki turizmom in tako zopet dala sloves Dobrotinškovi domačiji oziroma kmetiji. Gostom, ki so prihajali, je rada odgovarjala tudi na vprašanja o njenem življenju. Bila je čudovita sogovornica in poslušalka. Imela je izredno dober spomin; vedela je za vse datume, ki so z žalostjo zaznamovali njeno družino. Če je le bilo mogoče, se je rada udeležila srečanja »ukradenih otrok« v Celju, kjer so jo tisti otroci, sedaj že očetje in matere, ki jim je lajšala bolečine v otroštvu, ko so bili izgnani, prisrčno objemali.

Posledice trpljenja v taboriščih so prinašale veliko različnih bolezni, ki jih je potrpežljivo prenašala in jih skrivala za delom, ki ga je vedno rada opravljala. Bila je čudovita gospodinja in rada je pomagala hčerki, če je bilo potrebno. Vsa leta je imela med ostalim tudi redne obiske preprostih ljudi, ki jih je bila vedno vesela. S prijaznim sprejemom in toplim stiskom roke je dala obiskovalcem čutiti, da je iskrena, srčna in še vedno pogumna gospa. Zadnja leta je bila seveda najbolj vesela vnukov, trije so ji lepšali starost, in sedmih pravnukov. Vsi, ki smo jo poznali, smo bili prepričani, da ji bomo lahko voščili za častitljivih 100 let, vendar se je zgodilo drugače. Počasi so se začele pojavljati razne zdravstvene težave. Bila je zelo potrpežljiva in srečna, ker je imela okrog sebe svoje drage ljudi, ki so lepo skrbeli zanjo in ji dali vedeti, da jo spoštujejo in imajo radi. Poslovila se je sredi poletja, ko je sonce še ves dan sijalo na njen ljubljeni Dobrotin. Mnogokrat je rekla: »Pravijo, da čas celi rane, jaz pa bom te nezaceljene rane odnesla s seboj v grob.« Svoje prijazne oči je za vedno zaprla 30. julija. Na ta dan leta 1942 so bili ustreljeni njeni trije bratje, pokopali pa smo jo 2. avgusta, dan pred obletnico izgnanstva njihove družine, ki se je zgodilo 3. avgusta 1942. Spoštovano in drago Zefko bomo vsi ohranili v najlepšem spominu.    

Tekst: Ivana Kos

Foto: arhiv družine