Silvester Kuder se je rodil 16. decembra 1944 v Arclinu. Odraščal je skupaj z bratom Jožetom in sestrami Irmo, Dano in Hildo. Po končani šoli se je zaposlil za kratek čas v Tovarni emajlirane posode EMO Celje, nato pa je postal poštar in to delo z veseljem, vztrajnostjo, natančnostjo in odgovornostjo opravljal do upokojitve. Do podrobnosti je poznal poštne rajone, poznal je ljudi, njihove priimke in domača imena. Poznal je vse poti, vse nevarnosti na poteh, ki sta jih premagovala z njegovim motorjem. Poštne pošiljke so bile vedno pravočasno dostavljene.

Še ne polnoleten se je že včlanil v vrste PGD Vojnik, kjer je hitro začel srkati znanje, ki je bilo potrebno za dobrega gasilca. Po stopničkah je opravil tečaj za vodjo enote, nato za vodjo enot, tečaj za člane višjih poveljstev, postal je gasilski častnik, gasilski častnik druge stopnje in nazadnje višji gasilski častnik II. stopnje. Opravil je tečaj za strojnika, tečaj za sodnika gasilskih in gasilsko-športnih disciplin ter tečaj za poveljnika.

Bil je mentor številnim mladim gasilcem, ki so mnogi po njegovi zaslugi stopili v gasilske vrste. Tudi njegov sin Franci in hči Renata. Pionirske in mladinske ekipe, ki jih je treniral, so zmagovale na občinskih tekmovanjih in se med zlate uvrščale na državnih tekmovanjih. Imel je poseben čut za delo z mladino, kar se je odražalo v številčnosti, včasih so bile tudi tri ekipe pionirjev, in v uspešnosti. Z ekipami je uspešno sodeloval na tradicionalnih slovensko-hrvaških srečanjih.

Na OŠ Vojnik je pomagal pri novo ustanovljenem Društvu Mladi Gasilec, da je uspešno zakorakalo svojim 35-letnim uspehom naproti. Veliko let je bil mentor članicam B-skupine in z njimi dosegal odlične uspehe. Tudi sam je tekmoval v moških ekipah. Bil je dober sodnik gasilskih in gasilsko-športnih disciplin. Tečaj je opravil leta 1995, znanje pa je neprestano nadgrajeval.

Zelo dobro je poznal ljudi in je dobro vedel, koga lahko nagovori in prepriča, da postane gasilec. Veliko članov je prav on pripeljal v gasilske vrste.

Njegovo zelo pomembno je bilo operativno delo. Ker je stanoval blizu gasilskega doma, je bil tam med prvimi, ko je zatulila sirena. Bil je živa navigacija šoferjem. Ko sta z Brankom ali tudi s katerim drugim šoferjem sedla v gasilski avto, mu je svetoval najkrajšo in najvarnejšo pot do kraja, kamor sta morala priti. Na požarišču je strokovno sodeloval pri organizaciji gašenja in gašenju samem. Leta 1998 je opravil izpite za poveljnika in prevzel poveljniško mesto. To funkcijo je opravljal do leta 2007, poleg tega je bil podpoveljnik GZ Vojnik-Dobrna. Sodeloval je s sosednjimi društvi in pobratenim PGD Dragomlja vas, pripravil je številne gasilske vaje, sodeloval pri pripravi prireditev, v delovnih akcijah, na občnih zborih …

Po mnogih letih uspešnega in kakovostnega dela je zapustil vrste PGD Vojnik in se včlanil v PGD Dobrna, kjer je bil v zadnjem času ponosen član tekmovalne ekipe veteranov. V  vlogi tekmovalca je bil odločen kot vedno in se je odlično počutil ter zelo bodril sotekmovalce, da so redno in pravočasno prihajali na vaje.

Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim, če omenim le najvišje, priznanje za 60 let dela v društvih in 40 let operativnega dela, Gasilsko plamenico I. stopnje, Gasilsko odlikovanje I. stopnje in Plaketo veterana.

V njegovem življenju je bilo mnogo trenutkov, ko je pomagal sosedom, prijateljem, znancem ali neznancem. Nobenega dela se ni ustrašil, pa naj je bilo to v vinogradu, na njivi, travniku, gozdu, na zgradbi ali v njej, v vožnji … Bil je ravno toliko tekmovalen in trmast, da je vse, kar je začel, tudi dokončal. Bil je prijazen, veder in pozitivno naravnan. Vedno.

Tekst: Milena Jurgec
Foto: osebni arhiv