Takšen je pečat letošnjega poletja; prineslo je številne ujme, ki so doletele naše kraje. Nekaterim izmed nas je vreme zdesetkalo vrtove, njive, poplavilo kleti, stanovanja, uničilo poslopja, drevesa so klonila pod silo močnega vetra.

Neposreden stik z naravo in pogled nanjo v prvih trenutkih in dneh po usodni uničujoči julijski ujmi nas je navdajal z občutkom strahu in nemoči, hkrati pa je dajal občutek izredne želje in močne volje stvarstva, da se ljudje premaknemo naprej – ne samo fizično, tudi v svoji zavesti.

SPOROČILO NARAVE JE BILO JASNO: čas je za preobrazbo, čas je, da začnemo znova, čas je, da razmislimo, kako bomo bivali naprej, čas je, da se kot ljudje ponovno povežemo in da ne pozabimo na pomen skupnosti, čas je, da se prilagodimo spremembam v življenju, da se spomnimo, kako zelo krhki smo v primerjavi z nepredvidljivimi silami narave,  da se spomnimo, kako so naše vsakdanje skrbi popolnoma nepomembne, saj vsega, sploh pa narave, ne moremo nadzorovati.

Človek, če ti do tega trenutka ni bilo razumljivo, zdaj zagotovo veš, kako zelo si v resnici povezan z naravo in kako se in se bomo v prihodnosti soočali z neizogibnimi izzivi, ki nam jih ta prinaša. Moje osebno prepričanje je, da je poletje, kakršnega smo doživeli, le začetek vremenskih ujm in podnebnih sprememb.

Simbolika poletnega dogajanja nas nagovarja, da prevetrimo svoje vrednote in življenjske prioritete. Pogosto se mi namreč zdi, da pod krinko in v imenu »skrbi za okolje«, pod pretvezo, da smo »napredna« bitja in moderna družba – ljudje nadaljujemo svoj surov pohod po tej naši ljubi zemlji, delujmo »v imenu« izboljšav, trajnostnega napredka, napredne tehnologije, zelenega prehoda … Žal pa se ne zavedamo, da smo ujetniki le navidezno sistemskih rešitev.

Ni potrebno veliko, da opazimo, kako zelo ločeno živimo od narave, živih bitij, kako živimo ločeno od nas samih.

A vse le ni tako črno. Tovrstne nesreče, ki nas neustavljivo potiskajo v neko novo obdobje, imajo to moč, da združijo skupnost! Iz dneva v dan smo lahko videli, kako številni prostovoljci, srčni ljudje in dobronamerneži pomagajo tistim najbolj prizadetim. Opazovali smo lahko prebujen občutek pripadnosti in sočutja do drugih – ne le v naših krajih, temveč tudi drugod po Sloveniji. Le kdo je lahko ostal ravnodušen ob pogledu na avgustovske poplave v sosednjih in drugih občinah po Sloveniji?

In tako smo lahko ponovno začutili hvaležnost za vsakdanje stvari, ki jih običajno jemljemo za kar preveč samoumevne – topel dom, hrano na mizi in varnost svojih najbližjih.

To poletje je dober opomnik in hkrati priložnost za naša zavedanja: kako pomembno je živeti v danem trenutku in ceniti tisto, kar imamo. Kako pomembno je živeti življenje v polnosti in kako dragoceno je!

Tekst: Andreja Preložnik