Meni in vsem tistim, ki niso nikoli bili na položajih, ki so predobro poznali in poznajo skromno življenje malega človeka, pa bo najbolj v spominu ostalo njegovo široko srce. Večkrat je zavoljo šibkejšega bil pripravljen izpostaviti svojo kožo, se postaviti ob bok nevarnostim, da bi le lahko rešil kožo drugega. Kdo si danes upa stopiti pred nasilnega soseda in mu jasno in glasno razložiti, da je pretepanje žene dejanje strahopetca? Kdo bi danes tvegal in se v noči, ko se je po cesti delal zlovešč led, odpeljal v bolnišnico po umirajočega soseda? Navsezadnje, kdo od šolnikov si danes upa z otroki v gozd zato, da bi nabrali suhljat za prizadeto in od vseh zasramovano ženičko? Kdo je pripravljen za dobrobit svojih učencev žrtvovati večino svojega prostega časa in celo sam iskati denarne vire za izpeljavo šole v naravi? Kdo si upa učiti z zgledi ne pa po birokratskem šolskem načrtu?

Precej njegovih dobrih dejanj so z leti na tem svetu pozabili, nekje višje pa so se nizala v dolgo biserno ogrlico. Prijaznost, ki jo je izkazoval otrokom, sploh prizadetim … nežnost, s katero je obsipaval ženo … pomoč, ki jo je skupaj z ženo nesebično razdajal krajanom, ki so se znašli v stiski … Niti slučajno ne poznam vseh primerov, v katerih je Anton skupaj s svojo Katico nadomeščal socialno službo in ljudem vračal upanje v boljši jutri. Zaradi nenadnega slovesa je precej zgodb ostalo nepovedanih, precej stisk zakritih. A že tiste, ki sem jih imela čast slišati, presegajo povprečje običajnega smrtnika.

V času nalezljive pasivnosti spomin na Antona Pešaka ni le poklon človeku, ki je premogel dovolj hrabrosti, da je živel tako, kot mu je narekovalo srce. Je opomin »razviti« družbi, ki vedno bolj pozablja na sočloveka, pozablja, da ima tudi sama na tem svetu svoje poslanstvo. Anton je svoje poslanstvo učitelja izpolnil prav v vseh pogledih. Vsem, ki so mu bili poslani na pot, je v misli in srce položil znanje za pravično in zadovoljno življenje. Mar ni srž besede učitelj prav to?

Rozmari Petek