Vsako leto organiziramo srečanje težje pomičnih članov in tako je bilo tudi letos. Zbrali smo se v prijetnem celjskem gostišču z namenom, da se družimo, poklepetamo in razvedrimo, se poveselimo in izmenjamo izkušnje.

Nekatere člane so na druženje pripeljali svojci, druge spremljevalci in taksisti, ostali pa so se pripeljali z organiziranim prevozom – avtobusom. Veseli smo bili drug drugega. Z nekaterimi se dolgo nismo videli, zato je bilo srečanje še bolj razveseljujoče in prisrčno.

Po dvorani se je razlegal klepet, spominjal je na nerazumljivo glasbo. Veliko članov je povedalo, da jim druženje v taki obliki veliko pomeni. Niso pozabljeni, niso zavrženi in prepuščeni sami sebi. Tu je priložnost, da se pogovorijo s poverjeniki in poudarijo težave, ki jih skušamo kasneje skupaj rešiti. Po okusnem kosilu smo nazdravili z željo, da se naše vezi tkejo v neskončno blago, v preprogo, po kateri bomo hodili skupaj in drug drugemu po svojih močeh pomagali, si prisluhnili in se družili.

Zelo veseli smo bili starih znancev: Vikija Ašiča in Andreja Brumca. Zapela in zaigrala sta nam napitnice. Nekateri so zapeli, drugi zaplesali in se veseli. Ponosna in vesela sem bila plesa našega starejšega člana, ki ob melodiji Golice kljub bolezni nikoli ne počiva.

Hvala vsem, ki ste zaslužni, da smo preživeli še en nepozaben, prijeten dan, ki nam je narisal nasmeh na obraze, srca pa napolnil s soncem – to bo svetilo do naslednjega srečanja. V teh težkih časih, ko se zlasti bolnemu človeku zdi, da je sam, je prijetno srečanje pot k osebni sreči in potrjevanju, da je svet tudi lep in prijazen. S pesmijo si dvigujemo moralo in samozavest, da nismo sami.

Dragica Mirnik A., predsednica MDDI Celje