Opazujem nastajanje novega dne. Počasi izginja tema in vsako sekundo je okolica svetlejša. Danes je sobota, kar pomeni, da jutranje hitenje odpade. Imam čas, da dan začnem v naravi, zato nič ne oklevam. Hitro ugotovim, da se dan res išče zjutraj. Tečem ob polju s koruzo, ki je že pognala svoje laske, zato vem, da bo kmalu začela zoreti. Po dolini pred menoj se vleče megla in spoznanje, da se poletje končuje, dobi potrditev. Vem, da se vsak konec vedno poveže s začetkom nečesa novega, zato tudi jaz nestrpno pričakujem tisti občutek, ki ga doživljajo otroci, ko se pripravljajo na novo šolsko leto. Spomin me potegne v otroštvo. Takšna jutra, kot je današnje, so se začela na polju s hmeljem, kjer smo z vrstniki tekmovali, kdo bo hitrejši, kdo ga bo nabral več in kdo bo izpraznil največ "škafov". Veselila sem se vsakdanjega druženja in tudi zaslužka. Omogočil mi je, da sem si sama napolnila šolsko torbo in tako s ponosom in veseljem začela novo šolsko leto.
Danes žal polja s hmeljem izginjajo iz naše okolice. Tudi ročnega obiranja ni več. Takšnih možnosti zato naši otroci nimajo. Imajo pa drugačne izzive ter druge priložnosti. Verjamem, da imajo, tako kot sem imela nekoč jaz, tudi oni podobna pričakovanja pred novim začetkom in da se novega šolskega leta že veselijo. Še posebej tisti najmlajši, ki svojo šolsko torbo pripravljajo prvič. In zagotovo tudi starejši, četudi z malce drugačnimi občutki. Ti imajo ob pripravah svoje šolske torbe drugačne želje, zato so tudi njihova pričakovanja lahko drugačna. Vsi pa to novo obdobje začenjamo s spoštljivim pričakovanjem, saj so pred vse nas postavljene naloge, ki jih lahko – ali pa tudi ne – uresničimo. Vse je skoraj vedno odvisno od nas samih.
"Zmogli bodo prav vsi – z dobro voljo, s pogumom, sodelovanjem in z medsebojnim zaupanjem".
Tudi letos bo tako. Četudi so zaradi zdravstvenih razmer pred vsemi še večji izzivi, naloge pa še težje, so lahko tudi letos dosežki posameznikov izjemni. Prav vsi, tudi mi, ki bomo začetek šolskega leta le opazovali, smo lahko njihovi pomočniki. Povsod – na cesti, v avtomobilu, na avtobusu … Najprej z zgledom, pa tudi z nasmehom in z upoštevanjem pravil, ki jih današnji čas postavlja pred vse nas. Otroci potrebujejo šolo, saj jim šolski prostor omogoča razvijanje znanj in spretnosti, ki jih lahko razvijajo le skupaj z vrstniki in ob pomoči učiteljev. Z občudovanjem tudi spremljam skrbne priprave zaposlenih v šoli na prihod učencev in vem, da si vsi želijo podobno kot starši in otroci – šolsko leto uspešno končati v šolskih prostorih in se ob koncu veseliti uspehov in dosežkov. Potrebujejo le zaupanje staršev in razumevanje okolice. Občudujem jih, saj delo poznam. Poznam tudi njihovo vsakdanje iskanje ustrezne oblike pomoči otrokom, ki se znajdejo v stiskah. Zmogli bodo prav vsi – z dobro voljo, s pogumom, sodelovanjem in z medsebojnim zaupanjem.
Ups, pa sem se spotaknila. Ovire so povsod, zato pomislim, da moram biti previdnejša in svoje misli usmeriti v ta trenutek. Zmorem, v to verjamem, zato bom odslej jutra začenjala takole, počasneje, v naravi, čez dan pa odgovorno do sebe in drugih. Četudi so ovire potrebne za razmislek, si želim, da jih vsi imamo čim manj. Ob srečanju z njimi pa razumno in pogumno poiščimo pravo rešitev ali pot.
Tekst: Olga Kovač
Foto: Matjaž Jambiško
