Prijavilo se nas je 22 oskrbovancev, tako da nas je moral kombi kar trikrat zapeljati. Zraven so bile še terapevtke, tako da se je ena skupina z njihovo pomočjo kar peš napotila do Dobrotina - pač tisti, ki so ocenili, da to zmorejo. Med njimi je bil tudi 91-letni Jože Tratnik.

Ko smo prišli v turistični objekt na Dobrotinu, je bilo že vse pripravljeno: pogrnjene mize in na njih razne dobrote in pijača. Ko smo se vsi zbrali, nas je najprej pozdravila Andreja, Franjo Marošek pa se je osebju zahvalil za lepo prireditev, vse prisotne pa pozval, da dodamo vsebino z dobro voljo  s petjem, z recitacijami, pripovedovanjem šal itd. Sam je recitiral pesem »Naša ljubezen«, katere se je spomnil še iz mladostnih dni.

Povabili so nas k zakuski, česar pa ni bilo treba dvakrat reči, saj so dobrote kar same vabile - s krožnikov se je smejala svinjina v raznih oblikah: prekajena vratovina, klobase, pečenka, kuhana slanina, siri, zraven pa pestra izbira solat: paprika, paradižnik, čebula, francoska solata, vse okusno pripravljeno. Zraven je dišal še svež domači kruh, da so se nam sline kar cedile. Čeprav nismo bili lačni, smo z užitkom posegli po ponujenih dobrotah in vse skupaj zalivali še z različnimi pijačami.

Ko smo se naužili dobrot, je stanovalec, harmonikar Videc Anton, zaigral nekaj poskočnih melodij. Zatem smo se napotili proti Dobrotinovi domačiji. Tam smo se ustavili pred spominsko ploščo in se seznanjali s trpljenjem Dobrotinove rodbine. Na pragu nas je dočakala gospa Zefka, ki je še edina živa od nekdaj  številne in mogočne družine. Na kmetiji sedaj gospodari njena hči z možem. Zefka je prestala vso gorje, ki si ga je nacistična zver izmislila. Iz ujetništva se je vrnila s sestro na popolnoma opustošeno domačijo. Takrat pa se je začelo novo gorje, saj sta bili sami, nihče jima ni pomagal obnoviti kmetije, oblast pa je nanju pritiskala z davki in z obvezno oddajo. Mnogi naši stanovalci te zgodbe niso poznali. Domači so nam povedali, da obstaja o  tem knjiga »Dobrotinovo«, a jo ima pri nas v domu samo en stanovalec - in ta knjiga gre iz rok v roke. Prav bi bilo, da bi v domski knjižici bila vsaj dva izvoda te knjige. Stanovalci naj bi bili bolj seznanjeni z življenjem in trpljenjem tukajšnjega prebivalstva v preteklosti.

Ko smo se vrnili h gostišču, smo posedli pod brajdo, kjer je stanovalec Jože Tratnik s svojo harmoniko dal ton ljudskim pesmim, ki smo jih družno zapeli. Prostovoljke in zaposlene Špesovega doma so se potrudile in nam postregle doma narejeno pecivo, veselo razpoloženje se je nadaljevalo. Vsi smo se sprostili in z dobro voljo dočakali kombi, ki nas je potem zapeljal nazaj v Dom. Nekateri pa so se zopet opogumili in vzeli pot pod noge ter se peš vrnili.

Vreme nam je lepo služilo, kar je prispevalo k še boljšemu razpoloženju. Še enkrat lepa zahvala organizatorjem za lepo pripravljeno popoldne.

 Franjo Marošek,

stanovalec Špesovega doma