Ko sem ga pred nekaj dnevi obiskal, mi je pripovedoval o svojem pestrem življenju, največ pa o zadnjem obdobju, ko sta z Nežiko kot pastirja preživela na planini Kisovec. Kaj vse se je v teh letih življenja na planinah lepega napletlo in koliko prijateljev sta spoznala, pa vse do manj prijetnih dogodkov, ko so iz koče okradli harmoniko ali ko so ju preganjali inšpektorji zaradi tega, ker sta prijateljem pohodnikom ponudila »zdravila« iz lastne proizvodnje.          

 V Juletovi zakladnici modrosti se je nabralo več kot 400 pesmi in lahko mirne duše rečemo, da med nami živi novodobni Jurij Vodovnik, saj so njegove pesmi vsebinsko povzete iz lepot in tudi tegob današnjega časa. Nekaj je pa takih, ki posegajo tudi v probleme ekologije in so še kako primerne za začetek pomladi, to je za čas čistilnih akcij doma in po svetu.

»Slovenci kulturni smo narod«,

to geslo pri nas je doma,

vmes so pa grešniki taki,

so geslo umazali do dna.

To geslo se zdaj že potaplja,

v odplakah, kanalih, smeteh,

dajmo si roke na srce,

pred pragom slovenskim je greh.

»Slovenci kulturni smo narod«,

to geslo zares naj velja,

ljubiti svojo lepo deželo,

to naj bo apel srca.

To sta le prvi dve in zadnja kitica pesmi z naslovom » Apel srca«, ki nosi globoko sporočilo in nas opozarja na problem človeškega zločina nad naravo. V upanju, da se bodo besede preprostega človeka in pastirja Juleta le dotaknile tistih, ki jim ni mar za naše okolje, je sporočilo pesmi doseglo svoj namen.

Juletu pa želimo pri 75. letih še veliko zdravja in ustvarjalnega naboja!

Jože Žlaus