Ob slovesu najdražjih v srcu ostane lep spomin in bolečina, saj je slovo vedno prehitro. Človek poskuša svojo ljubezen do rajnega potrjevati tudi tako, da mu postavi spomenik z njegovim imenom in na gomilo nasadi cvetje, zelenje, tisto, kar je imel pokojni rad. Vsak to naredi s posebno pieteto do tistega, ki počiva v grobu. Nastane nova, še hujša bolečina, ko ugotoviš, da je nekdo, ki nima nobenega odnosa do sočloveka in ne do umrlih, razkopal grob, pokradel cvetje, zelenje in pustil pravo razdejanje. To se, na žalost, dogaja tudi na vojniškem pokopališču vsakokrat, ko se menjava cvetje, in še kdaj vmes.

V imenu vseh prizadetih naj bo ta članek velika prošnja: PUSTITE GROBOVE NAŠIH POKOJNIH NEDOTAKNJENE, VSAJ TO SO SI ZASLUŽILI.