Kar 50 romarjev iz Vojnika, Nove Cerkve in  Frankolovega se nas je podalo na pot dobre volje, saj smo že nekajkrat poromali skupaj in bili tako rekoč ena velika avtobusna družina. Razvijajoče se hercegovsko mestece nas je pozdravilo v slabem vremenu, vendar nam vreme ni pokvarila razpoloženja, predvsem pa našega namena poti oz. romanja, na katerega smo se podali. V vsem svojem sijaju nas je sprejela cerkev Svetega Jakoba, kjer je vsak večer maša narodov in kjer se zbirajo verniki ter duhovniki iz vseh krajev sveta. Urejena cerkev je vedno polna vernikov, ki goreče molijo, prosijo Marijo in polagajo na oltar vsak svoje zahvale, prošnje v potrebah zase in za druge. Osebno sem bila globoko ganjena ob pogledu na vernike, ki so goreče molili, klečali in se priporočali Mariji. Mnogo solza je prelitih na tem božjem kraju. V globoki tišini znotraj in zunaj cerkvenega prostora je bilo čutiti duhovno veselje, da nas v našem življenju spremlja božji blagoslov in da nas Marija čuva kot mati svoje otroke.

Drugi dan našega romanja smo se razdelili v dve skupini. Ena je obiskala Crnico, to je hrib prikazovanja, kjer se je leta 1981 Marija prvič srečala in pogovarjala s pastirčki. Po kamniti poti se je skupina povzpela do mesta Marijinega prikazovanja. Druga skupina pa se je podala na hrib Križevac, kjer je postavljen križ, po katerem se imenuje tudi vrh. Ob poti so postaje križevega pota in skupine, ki se podajo po poti Jezusovega trpljenja: pojejo, molijo in se ob Jezusovem trpljenju tudi sami pokorijo. Izkušnja, ki seže globo v dušo in srce.

Kot ogled turistične zanimivosti smo se podali tudi v mesto na Neretvi – Mostar, kjer smo se sprehodili skozi staro mestno jedro preko značilnega mostu, ki je bil po »balkanski« vojni ponovno zgrajen za povezavo čez reko Neretvo. Pogumni fantje skačejo z njega v globino mrzle Neretve in tudi nam so uprizorili atraktiven skok. Seveda smo v tem lepem mestecu doživeli izredno gostoljubje in si privoščili čevapčiče, pivo in seveda pravo turško kavo.      

Na poti proti domu smo se ustavili tudi v Vepricu pri Makarski, kjer je v kamnitih apnenčastih stenah in peščenjakih nad obalo voda v stoletjih izdolba številne votline, jame in zajede. V ta kraj se je zagledal splitsko-makarski škof Carić, ki je iskal primeren kraj, kjer bi se verniki zatekali k lurški Materi božji. Tako je nastal hrvaški Lurd z Lurško Marijo v Vepricu, kjer je cerkev na prostem z votlino Lurške Marije. Naš duhovni vodja – župnik iz Vojnika Anton Perger je v prečudovitem vremenu tu maševal na prostem. Ta maša pa je bila še posebej doživeta, saj je bila poročna maša naših dveh romarjev, ki sta na tem mestu sklenila zakonsko zvezo še pred Bogom in tako smo bili priče cerkveni poroki.   

V veselju, klepetu, skupnem druženju in duhovno okrepljeni smo se vrnili v Vojnik ter spet zakorakali vsakodnevnim obveznostim naproti. Pa vendar sta bila v nas veselje in milost, saj smo naša mnoga bremena lahko podelili in izročili Mariji na naši romarski poti v Međugorje.

Za odlično duhovno vodenje je poskrbel župnik Anton Perger, za strokovno vodenje pa dologoletni turistični vodnik, domačin Franci Korošec.

Tekst: Vida Podergajs     

Foto: Karli Brezovšek