Vsako leto željno pogledujemo v nebo in si želimo lepega, toplega vremena. A narava obrne po svoje. Vztrajni pohodniki, planinci pravijo, da naravo spoznavamo tudi v teh manj lepih priložnostih. Ušesa prisluhnejo kapljicam, ki se nežno spuščajo po mladih listih dreves, ptiči se tu in tam oglasijo iz skrivnih kotičkov, veter prinese pozdrav, podobe znanih poti se spremenijo: potoček preraste v potok, tu in tam hud veter prevrne drevo, hudournik spodnese pot, kolovoz, drvarji preuredijo cesto za svoje potrebe …

Letos je bilo pohodnikov manj. Kljub temu je bilo podeljenih nekaj zlatih, srebrnih in bronastih značk. Seveda večina poudarja, da hodijo za veselje, zadovoljstvo, telo in dušo, a kot veleva tradicija tovrstnih pohodov, se evidentirajo tudi na tak način. Najstarejša udeleženka je bila stara 78 let in je bila z nami že štiriindvajsetkrat. Najmlajši je bil star nekaj mesecev. Veseli smo bili prijateljev planincev z Mute. Vodnik Jože je dodal, da se veseli ponovnega snidenja na Koroškem.

In kot vsako leto smo tudi letos imeli sv. mašo za vse planince, ki jih ni več med nami. Mašo je bral domačin, župnik Srečko Rehar. Hvala tudi Matjažu za branje beril. Tu in tam se je prikazalo sonce, kot bi pomahalo Zofki in ledenim možem. A delovna ekipa je opravila svoje, skrbno in odgovorno. Hvala!

Tekst: Zvonka Grum
Foto: Rajko Sentočnik