Julija in avgusta ima naše pohodno društvo kolektivni dopust. Zbiranje na vasi se za nekaj časa prekine. Pohodniki v družbi družinskih članov pokukamo izven meje občine in domovine, spoznavamo odmaknjene dežele in prestolnice, raziskujemo gorske poti na sončni strani Alp in/ali pohodne čevlje zamenjamo z natikači, plavutkami, se porazgubimo in razkomotimo po jadranskih plažah in prepustimo čistemu lenarjenju. O, ja, zmoremo tudi to! V rokah se znajdejo knjige in noge so v mirovanju. Krasne trenutke si znamo pobarvati tudi na domačem naslovu ali z vrtenjem pedal blizu in daleč.

Ko se osmi mesec spogleduje z največjimi številkami na koledarju, pa kot šolarji nestrpno in s kančkom vznemirjenja že odštevamo ... Čakamo tisti dan, ko se začne novo pohodniško leto. Naš letni pohodni načrt traja deset mesecev. Kot šolsko leto. Evidenca prisotnosti se beleži s prvim septembrskim torkom in traja vse tja do finalnega zadnjega junijskega srečanja.

Lipa na vasi ima zdaj ob šestih zvečer spet družbo pisanih majčk, nasmejanih obrazov, živih besed in nog, željnih korakov.

Tradicionalno za odprtje sezone odkorakamo iz Nove Cerkve v Vojnik. Preverimo, če do cerkvice Device Marije še vodi dvesto šestinpetdeset stopnic in če je panorama od tam na širšo občinsko pokrajino še vedno tako slikovita. No, malo pa tudi poprosimo za ugodne torkove vremenske pogoje. Že prva tura namreč postavi našo vztrajnost in voljo na preizkušnjo. A drobno rosenje in pršenje razumemo in sprejmemo kot dober znak, "nas je mičken požegnalo". Ni predaje in obkljukanih je prvih devet kilometrov v sto dvajsetih minutah.

Drugi torek je sončen. Štirinajst parov nog se obrne proti jugu, stopamo skozi Višnjo vas ob Hudinji, mimo parka se čez leseni most usmerimo proti starejšemu delu vojniškega naselja. Hitri smo in komaj pol urce miganja še ni dovolj za nagrado, v šali pravi naš šef Marjan. Malo gor in naokoli ter dol in pristanemo v samem centru. Presenečenje! Gremo na sladoled! Vedno nasmejani sladoledni mojster nas postreže, kot to zna le on! Hrustljave kornetne škrnicle zapolni s kepicami po izbiri. Pa kaj s kepicami, kepica je kepa! Pisana kepa, ker mojster Bubi rad meša barve, ponuja nove okuse in pri tem nič ne skopari. Mi pa se nič ne pritožujemo, le hvaležno in z užitkom poližemo osvežilno presenečenje, ki nam ga počasti domače turistično društvo.

V temi se vrnemo na vas. Ne po isti poti, dodamo malo levih in desnih ovinkov in kakšen obvoz. Spet pridno zbiramo korake in zbrana je devetka. Obkljukanih je novih devet kilometrov. Sladkih devet!

Zadovoljni si pomahamo v pozdrav "na korakanje v torek". V svojo družbo vabimo nove in že uhojene pare pohodniških čevljev. Z nami je vedno dinamično, razgibano, razmigano. In nadvse fajn!

Tekst in foto: Valerija Jakop