1. dan: petek, 12. 7.

Ob 6. uri smo se zbrali na parkirišču pred cerkvijo v Vojniku, z veliko mero organizacije smo razporedili vsa kolesa in kolesarje med štiri prevozna sredstva. Kaj hitro smo opazili, da se je definicija kolesa zadnja leta zelo spremenila. A čeprav nas je kolesarje z navadnimi kolesi malo zaskrbelo, kako bomo lovili kolesarje z električnimi kolesi, vse do konca tabora ni bilo čutiti težav s prilagajanjem drug drugemu. Odhod smo pospremili z molitvijo in se odpeljali na izhodišče v Planici.

V že toplem delu dneva je 14 skavtov krenilo na kolesarsko pot, trije so z avtom in kombijem spremljali ekipo ter bili istočasno nabavniki, kuharji, tehnična podpora in še kaj – za kar smo jim iz srca hvaležni!

Za prvimi ovinki so nas pričakali Zelenci, izvir Save Dolinke, ki smo si ga z navdušenjem ogledali ter občudovali tamkajšnjo botaniko ter nianse turkiznih odtenkov.

Pot smo nadaljevali mimo Višarij proti Trbižu; večinoma smo se na njej v prijetnem hladu rahlo spuščali skozi gozd. Čeprav so za ta dan vremenoslovci napovedali 35° C in čez, vročina do sem ni segla. 

Po okrepčilni kavi v Trbižu smo se priključili kolesarski poti Alpe Adria (ki je preurejena nekdanja železniška proga) in od tedaj, pa vse do cilja, smo spremljali rjave oznake FVG1. Pot je odlično označena! Sledil je prečudovit del poti ob pogledih na visokogorja, slapove, doline, manjša naselja. Pot so začinili mostovi in številni tuneli. Eden od njih je bil še posebej zaželen, saj je postal tudi naša streha nad glavo. Ujela nas je namreč poletna ploha. 

Pot smo nadaljevali do kraja Na Bili (Resiutta), kjer smo se okrepčali ob italijanski kulinariki, se posušili, šli na stranišče – neprecenljivo!

Kot prerojeni smo odkolesarili proti Pušji vasi (Venzone), ki jo je leta 1976 skoraj v celoti uničil potres (kot tudi mnoga druga mesta v Furlaniji; v Pušji vasi je bil potres z magnitudo 6,5). Pušja vas nas je naravnost navdušila s svojo slikovito srednjeveško podobo, urejenostjo in spoznanjem, da so jo po potresu sezidali nazaj točno tako, kot je bila pred potresom.

Kolesarski dan smo končali po 79 km kolesarjenja v Huminu (Gemona del Friuli), kjer so nam streho nad glavo nudili tamkajšnji skavti. Že ob mraku smo zadovoljno ugotovili, da uspešno sledimo rdeči niti tabora, in sicer misli Nejca Zaplotnika: »Lepo je mlademu človeku, ki ga na njegovi poti ne ovirajo drobnarije, ki se starejšemu zdijo nepremostljive. Še lepše pa je, če tak ostaneš vse življenje!«

2. dan: sobota, 13. 7.

Drugi dan kolesarjenja smo začeli z »jutranjo telovadbo« – s kolesi smo se povzpeli do bližnje katedrale svete Marije Assunta in si jo z zanimanjem ogledali. Ponovno smo občudovali mesto, ki ga je v celoti uničil zgoraj omenjeni potres, ki je imel epicenter prav v Huminu, kjer je bila magnituda potresa ocenjena z 10, potres pa so čutili v radiju 600 kilometrov. Tudi Gemona je navduševala s svojim srednjeveškim slogom.

Če je prvi dan zaznamovalo kolesarjenje v hladu in gorskem ambientu, smo drugi dan začutili toploto sredozemskega podnebja ter opazovali vedno večji delež primorskega rastja. Kolesarska pot ni bila več speljana umaknjeno od civilizacije, ampak je bilo ob njej vedno več urbanega okolja, križišč, kjer smo se kot večja skupina kolesarjev učili komunikacije, vedenja v prometu, skrbi, da je kolona dovolj strnjena … Hvala vsem italijanskim voznikom za strpnost z nami!

Skavti ne bi bili skavti, če se ne bi kdaj pa kdaj izgubili in se, seveda, tudi našli. Ja, oznake je bilo potrebno v tem delu zelo pozorno spremljati (saj je pot zelo pogosto nepričakovano spreminjala smer). Občudovanje okolice in klepetanje s soskavti pa je hitro botrovalo temu, da smo zapeljali iz predvidene trase. 

Spotoma smo si ogledali tudi mesto Videm (Udine) – ki je največje mesto Furlanije, polno vrveža, srednjeveških sledi in prijaznih ljudi.

V večernih urah smo po 83 km kolesarjenja prispeli v skavtski center Baden Powel, kjer so nam zamejski skavti z zanosom predstavili razvoj zamejskega slovenskega skavtstva v Italiji.

Kljub številnim komarjem na območju našega prenočišča je po teži dneva sledil sladek spanec. 

3. dan: nedelja, 14. 7.

Prebudili smo se v soparno, vroče jutro. Po jutranji telovadbi in zajtrku smo že krenili na 26 km dolgo pot, ki se je najprej usmerila proti Ogleju – (Aquileia), ki je bil eden prvih in največjih zgodnjekrščanskih centrov. Tik ob kolesarski poti smo si lahko ogledali obnovljene antične stebre, v centru mesta pa smo ujeli še del nedeljske maše v baziliki ter se posladkali s sladoledom na umirjenem trgu.

Zagnano smo nadaljevali pot ter se po otroško razveselili morja. Končno smo dosegli točko 0 metrov nadmorske višine oz. 910 metrov nižje od samega starta. Sledila je panoramska vožnja ob laguni Gradeža, ki je kljub vročini naravnost navduševala. V Gradežu nas je pričakala mivka na plaži ter vrvež kopalcev. Z zmagoslavnim navdušenjem je sledil skok v morje, no, bolje rečeno sprehod, saj morje prvih 300 metrov ni segalo niti do kolen. Nič zato, z veseljem smo se prepustili valovom!

V Gradežu smo tako končali naš kolesarski podvig. Hvaležni Bogu za izkušnjo, ki nas je dodatno povezala, nam širila obzorja, za varno prevožene kilometre, za kolesa, ki so zdržala brez enega "gumidefekta", za roke in noge, ki so zdržale (no, razen nekaj kolen), smo se odpravili vsak proti svojemu domu. Opisano pot priporočamo tudi vam, zagotovo vam bo prinesla veliko navdušenja!

Tekst: Neža Benedik

Foto osebni arhiv