Našega obiska se je zelo razveselila, njen nasmeh, živahne oči in prijazen stisk roke izdaja toplo optimistično in veselo osebo. Njen videz, njen obraz kaže veliko manj let. Ohranja dober spomin, bister duh. V prijetnem pogovoru nam je razkrila, kaj vse je doživela med drugo svetovno vojno v izseljenstvu, kjer si je z begom komaj rešila življenje.

S spoštovanjem je govorila o svojem možu, ki je žal že pokojni. Z njim je v ljubezni preživela nepozabna lepa leta. Otrok nista imela. Zaupala nam je, da še vedno kuha, ne more pa več delati na vrtu. Je prijetna sogovornica, zato bi jo poslušali še in še, a smo se žal po uri in pol klepeta morali posloviti.

Ob slovesu smo ji zaželeli zdravja, dobrega počutja in da se čez eno leto spet vidimo. Njena pozitivna energija nas je še dolgo spremljala.

Tekst in foto: Hedvika Ida Trobiš