Kam le čas beži, le kam se mu mudi?

Ja, res je in že je leto naokoli, ko smo se zopet zbrali člani Medobčinskega društva delovnih invalidov Celje s spremljevalci in svojci na VI. tradicionalnem pohodu okoli Šmartinskega jezera. Ta pohod gojimo zaradi druženja, srečanja in možnosti izreči si lepe želje ter se spodbujati k razvijanju športnih dejavnosti. Veliko članov je silvestrovalo doma; morda so bili sami in niso imeli veliko volje po sprehodu. A ker je to druženje s prijatelji, je pohod, ki ni naporen, se ga je z veseljem udeležilo več kot 130 oseb.

Lepih želja in stiskov rok kar ni zmanjkalo. Razdelili smo se v skupine po zmogljivostih, težje ovirani pa so delali družbo kuharjema Zdenku in Dragu. Pot ni bila nič daljša kot drugič, le tem za pogovor smo imeli veliko. Po uri in pol smo bili nazaj. Pričakala nas je vesela polka, ki so jo zaigrali Franci ter Janko Mogu s svojima vnukoma in vnukinjo. Malo smo bili že lačni, saj je bograč dišal po celi dolini. Ob okusnem bograču in kuhančku smo se okrepčali, da smo lahko zaplesali in zapeli v leto, ki je pred nami.

Mnogi so se srečali po letu dni. Obljubili smo si, da se ob letu osorej spet srečamo na istem mestu.

Res je, ni potrebno veliko, da smo srečni in zadovoljni. Le radi se moramo imeti, in to tako, da se zavemo, da je vsak trenutek v življenju neponovljiv. Joj, kako bogati smo, če smo zdravi, srečni in zadovoljni. Stvari, ki so najcenejše, so za nekatere nedosegljive. Časa, sreče in zdravja ni moč kupiti, ravno tako dobre volje, prijateljstva, lepih trenutkov ne. Dobra volja je zastonj, časa pa imamo vsi enako, nasmeh nič ne stane, prav tako stisk roke ne.