Žal lahko ugotovimo, da so njegove besede, kot bi bile vzete iz današnjega dne. Mar smo se res tako malo, skoraj nič, naučili? Videti je, da ponavljamo napake izpred desetletij. Da le vse ne bi bilo kot takrat, 12. februarja 1945, v Grabnu na Stranicah!
Društvo 100 Frankolovskih žrtev skupaj z Občinami Celje, Slovenske Konjice, Vitanje, Vojnik in Zreče ter združenji borcev za vrednote NOB teh občin pripravlja spominske slovesnosti z namenom opozarjanja na grozote, ki se ne smejo več ponoviti.
Pred 69 leti , natančneje 2. februarja 1945, so se borci Bračičeve brigade želeli oskrbeti z orožjem. Napadli so kolono nemških vojakov, v kateri je bil nepričakovano tudi celjski kreisfurer in landrat Anton Dorfmeister, ki je bil ob tej priložnosti ranjen in je za posledicami poškodb čez dva dni umrl v celjski bolnišnici. General lajtnant, SS gruppenfihrer in šef policije 18. vojnega okrožja Salzburg s sedežem v Ljubljani, Erwin Rosener, je v opomin Slovencem ukazal, naj se ob cesti, kjer je bil izveden napad, na jablane obesi sto talcev.
Dan pred zločinom so jih pripeljali tudi iz Maribora in Trbovelj v Stari pisker. 12. februarja zjutraj, ko je bilo zunaj -15 stopinj C, so jih naložili na štiri kamione, vse neprespane, pretepene, stare od 16 do 64 let. Med njimi so bili delavci, mali kmetje, študenti, verni, neverni, a vsi domoljubi, zajeti v decembrsko-januarskih ofenzivah na Kozjanskem in v Savinjski dolini. Med talci sta bila tudi oče in sin, in ko je oče videl, da želijo obesiti njegovega sina, ki je imel komaj 16 let, je želel z begom ustvariti zmedo in je upal, da bo tako lahko njegov sin pobegnil. A so žal očeta hladno ustrelili, sina pa obesili.
Danes si težko predstavljamo grozo talcev, ki so čakali na smrt, gledajoč obešanje drugih. Še težje je razumeti, zakaj je bilo potrebno že tako razčlovečene talce pred pokopom še sleči in jih tako še bolj ponižati, in vse to februarja 1945, ko se je ideja o velikem Rajhu vse bolj drobila v prah.
Ko danes stojimo ob njihovih grobovih, ko nas ob mislih na to grozodejstvo stiska v prsih, ne moremo razumeti, da se še vedno najdejo ljudje, ki oporekajo odločitvam našega ljudstva o oboroženem odporu, poveličujejo »modrost« kolaboracije. Na ta način med ljudi vnašajo nemir in tudi sovraštvo samo zato, da bi si na ranah izpred skoraj sedemdesetih let kovali politični kapital za vsakdanjo rabo. Ali res ne najdejo idej iz današnjih dni?
Tu, v obeh grobovih v Grabnu, jih počiva sto, ki so dali vse, kar so imeli – svoja življenja, da bi uresničili svoje sanje: mir, človeka dostojno življenje, ohranitev narodove kulture, soodločanje o lastni usodi. Ti, ki počivajo tu, niso čakali, kaj jim bo prinesel nov dan, kaj jim bo dala država. Odločili so se in se sami borili za svoje pravice. Sadove njihovega boja uživamo tudi mi. Kaj smo mi, kaj sem jaz naredil(a), da bi uresničil(a) njihove sanje? Sodelujoči na prireditvi in udeleženci smo se jim s svojo prisotnostjo zahvalili za njihovo žrtev z upanjem, da bomo tudi na ta način prihodnje rodove obvarovali pred grozodejstvi vojn.
Prepričani smo, da je res, kar je zapisal Kosovel:
Resnica bo zakraljevala.
Vera v resničnost tega je vera,
ki pospešuje razvoj človeštva.
Andreja Stopar
Foto: Jure Vovk




