Predstavil vam bom tragično zgodbo in usodo enega izmed njih. Meseca avgusta letos bo namreč minilo 140 let od smrti našega rojaka Ignacija Medveda. Bil je sin vojniškega učitelja Jakoba Medveda. Bister mladenič je po končanem šolanju stopil v bogoslovje. Ker pa se ni čutil poklicanega za duhovni stan, je iz njega kasneje izstopil. Leta 1858 se je zaposlil kot računovodski uradnik v Ljubljani, nato pa se je odločil za vojaško službo. Do leta 1878 je služil pri polku številka 47 v Mariboru. Po stasu je bil visok, krepak mož s sokoljimi očmi, gladko obritim obrazom in košatimi brki. Po naravi veren, narodnozaveden in skromen. Meseca maja leta 1878 je bil dodeljen ogrskemu polku številka 32. S svojo enoto je 6. avgusta prišel v Mostar, od koder so jih poslali preko mesta Počitelj proti jugu čez reko Dubravo in Kremenac planino v mesto Stolac, ki leži v ozki dolini ob reki Bregavi. Oficirji so 11. avgusta s terena prejeli podatke, da se v okolici zbirajo močne sovražnikove sile. Ob šestih zjutraj so 13. avgusta poslali stotnika Medveda z 8. kompanijo, ki je štela 126 mož, da je prodrl v smeri preko Jegulje karavle do hribovske vasi Ravnice. Na njihovi poti jim je ob nekem zidu postavilo zasedo okoli 150 Turkov pod vodstvom Adem bega Žugavije Šehoviča. Na svojo nesrečo stotnik Medved ni poslal izvidnice, da bi predhodno preverila teren. Ko sta dve četi s stotnikom že prišli mimo zidu, so jih Turki napadli. Med 30 in 40 vojakov so takoj pokosile turške krogle. Medved je, zadet od petih sovražnih krogel, zavpil »karé«, ob tem so stopili vojaki s hrbti skupaj in navzven na vse strani nastavili bajonete. Vendar je bilo prepozno. Iz vseh strani so nadnje planili Turki in sekali glave. Ranjeni stotnik Medved je, stoječ z revolverjem v roki, ustrelil Adem bega, ki je smrtno ranjen padel iz dirjajočega konja. Ko je vzdignil sabljo, da bi zamahnil po Turku, se je nad njegovim vratom zabliskal kot britev oster handžar drugega Turka. Kot bi trenil, je odrezana glava in junaški stotnik Medved padel mrtev. Enako se je zgodilo skoraj vsem junakom prvih dveh čet. Umrlo jih je 74, obležalo je še 20 mrtvih Turkov. Ostalih 52 mož se je prebilo nazaj v Stolac. Mesto je nato iz vseh strani obkolil sovražnik. Pod vodstvom podpolkovnika Pahnerja so se sedem dni uspešno upirali. Po pomoč so poslali čez sovražne položaje častniškega namestnika Jurija Mihalčič, ki je pripeljal na pomoč generala Jovanoviča.
Naj bo pokojnemu junaku lahka zemljica v daljni tuji deželi.
Tekst: Marko Zdovc – TD Vojnik (Sekcija za ohranjanje kulturne, tehnične in zgodovinske dediščine)
Foto: zbirka avtorja
