»Saj ni nič kaj takšnega. Malo potepuha je pač v meni, obenem sem vedno raje v deželah, kjer ni zime. K sreči je delo prevajalca takšno, da lahko, dokler ima dostop do interneta, delam kjerkoli v svetu,« tako preprosto kot bi mi razlagala, s kom je včeraj bila na kavi, razlaga Tamara Žerjav. Pot, ki jo je prvič pripeljala v tujino, je do neke mere klasična – izmenjava študentov. Nato je Tamara priložnost poletnega dela dobila v Budimpešti. Pravzaprav ne vem natančno, kaj je bilo prej, saj njene besede človek kar požira in poskuša kar čim prej izvedeti, kje vse je v svojem mladem življenju že živela. Človek skorajda ne zna s prstom po globusu pokazati toliko držav, v katerih je Tamara živela; Nova Zelandija, Koreja, Kambodža, Izrael …

Izogibala se je zimi

Kako se je to svojevrstno »nomadstvo« sploh začelo, poskušam izvesti. »Mislila sem, da si bom, ko diplomiram, najela stanovanje v Celju. Potem pa sem raje šla v Belgijo, kjer sem imela prijateljico. Pri madžarskem delodajalcu sem se že na začetku dogovorila, da lahko delam od doma. Vsak dan med 9. in 17. uro po evropskem času moram pač biti dosegljiva. Potem sem kupila enosmerno letalsko vozovnico za Avstralijo. Vmes se mi je pridružil še prijatelj. Potem sva krožila. Nekaj mesecev v enem mestu, si tam najela stanovanje in živela tako kot vsi drugi, potem sva zapakirala kovčke in šla spet drugam. Ko se je iztekala viza, sva začela tuhtati, kam bi šla sedaj. Pa dajva v Limo! Ali Tel Aviv! To so bili najbolj zanimivi trenutki. Pri tem sva se izogibala zimi, ki je ne maram preveč. Pa še po snegu se ne moreš voziti z rolarji, ki jih obožujem. Ravno zato, ker v Seulu živijo ljudje, ki so 'špica' v trikih z rolarji, sva nekoč šla prav tja. Prijatelj Pavel še sedaj živi tam.«

Vedno isti pogovori …

Sodeč po burni selitveni zgodovini je pravi čudež, da trenutno že nekaj časa živi v Pragi. »Potovanja so nekaj časa zanimiva, potem ti nekatere stvari začno manjkati. V Koreji na primer ne moreš obiskati gledališča, saj ničesar ne razumeš. Potem so tukaj vedno isti pogovori z ljudmi tipa, kdo si, kaj delaš. Nimaš pristnih odnosov z ljudmi. To mi je najbolj začelo manjkati. Obenem se nisem mogla vpisati v plesno šolo, ker nikjer nisem ostala več kot nekaj mesecev, sama pa zelo rada plešem, predvsem swing. Ker sem ravno nekaj ljudi poznala v Pragi, sem šla pač tja in se vpisala v tečaj. Sedaj šestkrat na teden plešem. Zdaj sicer še potujem, a zaradi plesa. Na Švedsko sem denimo šla zato, ker je bil tam eden največjih poletnih kampov swinga z najboljšimi učitelji.« Z nekaj tipičnimi vprašanji sem jo zamorila tudi sama. »Kje je najlepše? Za živet ali obiskat?« »Nova Zelandija je na primer fantastično lepa, a ne vem, če bi tam ostala deset let, ker je predaleč od vsega. Evropa je le Evropa, vse je nekako blizu. V Tel Avivu se vseskozi nekaj dogaja, pravo mesto za mlade, družine živijo bolj na obrobju. Amazonski pragozd je spet noro doživetje. Ne bi pa hotela živeti v Peruju, ker bi tam sodila med bolj bogate ljudi. Rada imam mesta, kjer lahko živim tudi na ulici; berem, plešem, ne pa mesta, kjer so prevelike razlike med bogatimi in revnimi.«

»Po vsem tem ceniš Slovenijo«

Revščino v najhujši obliki je sama spoznala še v rosnih dvajsetih, ko je poleg Kambodže nameravala obiskati še Laos in Vietnam, ves dopust pa je dejansko preživela v sirotišnici. »Tam je delalo dekle, ki sem jo spoznala. V bornih lesenih kolibah, brez igrač, brez zobnih ščetk, je živelo 80 otrok. Malce sem jih učila angleščine, da so potem lahko vodili turiste po mestu, saj s tem največ zaslužijo. Nekaterim sem čistila rane in jih poskušala prepričati, naj se ne praskajo. Enemu fantku je zaradi tega bakterija prišla do srca … Po vsem tem začneš ceniti Slovenijo, državo, ki ti je omogočila šolanje. Spomnim se tudi fantka, ki je bil zelo nadarjen. Takoj je vse razumel, a ni imel prav nobene možnosti …«

Kam jo bo pot še vodila? Bo Praga postala stalen dom? »Nimam razloga, da bi se odselila. Niti, da bi morala ostati,« preprosto zaključi Tamara.

Rozmari Petek

Foto: osebni arhiv Tamare Žerjav