Zavedanje o Caminu se je v meni prebudilo pred desetimi leti. Oči mi je odprla prijateljica, ki je takrat v družbi svojega brata prehodila najbolj znano špansko romarsko pot, Camino Francés. Počasi, kot drobni biseri na ogrlici, so se začeli nizati še drugi znaki: novi obrazi, zgodbe, knjige, filmi. Želja je vse bolj rasla in zorela. Pravijo, da te Camino pokliče. Ko si pripravljen, te tudi sprejme. Brala sem znake, slišala sem sporočilo. Srčno sem si želela stopati po tisočletje starem zvezdnem polju, še bolj močno pa sem si želela pot doživeti skupaj z možem. Pripela sem še zadnji biser na ogrlici. Odšla sva oba.

Vsak ima svoj motiv, zakaj se z nahrbtnikom odpravi na več sto kilometrov dolgo pešpot. Poiskati odgovore, prevetriti glavo, zaceliti rane, spremeniti življenje, odklopiti se od vsakdana, širiti obzorja, spoznavati deželo in ljudi ... Midva sva dan pred odhodom dvignila čaši in nazdravila porcelanasti obletnici poroke. Pod mogočnim črnim gabrom na Svetem Tomažu, mimo katerega vodi slovenska Jakobova pot, sva prejela blagoslov za romanje. V Santiago de Compostela sva se namreč odšla zahvalit za dvajset let ubrano prehojene skupne zakonske poti in hkrati s prošnjo v srcu za nadaljnje razumevanje, ljubezen in trdno vez med nama.

Oba predana hribom in goram, vajena celodnevne visokogorske hoje, sva pogumno stopila na osamljeno pot po tuji deželi. Izbrala sva prvotno, najstarejšo romarsko pot Camino Primitivo, ki popotnika popelje skozi hribovito Asturijo in slikovito Galicijo. Pot sva iz Santiaga podaljšala vse do Atlantika, do konca zemeljskega sveta, Rta Finisterre. Združila sva dve poti v eno. Hodila sva dvajset dni za dvajset let, od jutra do večera, kot dva polžka, vsak s svojo hiško na hrbtu, a po isti sledi proti skupnemu cilju.

Camino Primitivo sva kmalu preimenovala v Vonj narave. Lepših poti si ne bi mogla zamisliti. Slikovita pokrajina, še neokrnjena narava, nenehni vzponi in spusti, nikoli dolgčas, to je bil najin vsakdan. Prešeren smeh, igrivost, povezanost in lahkoten korak. V dvojini je tudi fizično težka in dolga pot lažja. Korake sva drobila med hribovskimi pašniki, travniki, skozi srednjeveške hrastove gozdove, med kamnitimi in samotnimi vasicami. Srčni domačini so z žarom v očeh in dobrimi željami risali dan za še lepši. Mir in tišino so popestrili kravji zvonci, galop konjev, oglašanje osličkov in kikirikanje petelinov. Povsod se je bohotilo pisano cvetje, obletavali so naju raznovrstni metulji. Ob prebujanju jutra so se dvigovale meglice in nad nama so čebljale lastovke. Črni kosi so nama na pokošenih travnikih spodbudno žvižgali »vsemu bosta kos«. Kar neslo naju je naprej in navzgor! Stezice so bile mehke, zelene, gozdnate, stopalom prijetne, tudi prašne, blatne in mokre. Rumene puščice ali školjke je najino oko zaznalo že na daleč in nikoli nisva zašla. Suvereno sva stopala po deželi, kot da jo poznava od nekdaj. Pokazala nama je svoj najlepši obraz in nama dala vse tisto, kar sva potrebovala: osvežilno meto, dišečo sivko in rožmarin, tu in tam se je ponudila zrela limona. Veter nama je kuštral lase in hladil razgreto glavo, sonce je grelo in barvalo kožo, vodnjaki so ponudili studenčnico, ko je telo potrebovalo tekočino. Pod krošnjami sva našla senco in sonce je prirajžalo izza oblakov, ko naju je visoko na planotah pobožal hlad. Pljuča so hlastala na zalogo omamno dišeče eterično olje v evkaliptusovih gozdovih. Na grebenih so naju skoraj neslišno, le s plesom v vetru, pozdravljale številne elegantne bele vetrne gospe. Malica iz nahrbtnika sredi ničesar in hkrati sredi vsega še nikoli ni bila tako bogatega okusa. Osvežilni napitek po desetih urah telovadbe je bil zaslužena nagrada. Urejena prenočišča, vsak dan drugačna in drugje, so nama dala potrebno energijo za nove podvige. Nekaj popotnikov z različnih celin sveta si nas je od začetka do konca delilo zgodbo. Govorili smo skupni jezik. Spletle so se prijateljske vezi. Vsak večer sva se zahvalila nogam in vesolju za vse, kar nama je prihajalo naproti. Vreme nama je služilo skozi celotno pot in verjameva, veva, da je nekdo tam zgoraj hodil z nama.

V Santiago sva prikorakala 25. julija. Velik dan za naju, za Špance in sv. Jakoba. Mesto je praznično žarelo. Pred katedralo smo se zbrali vsi »otroci« Camino Primitivo družine, se objeli, si segli v dlani, ujeli v objektiv trenutek sedanjosti za spomin v večnost. Naše poti so se tam razšle, vsak je romal v svojo smer, večinoma proti domu. Santiago ni bila najina končna postaja. Podala sva se naprej, v sto dvajset kilometrov oddaljeno majhno ribiško mestece na severozahodu Španije. Muxia je pravljična, idilična vasica, kjer se ob butanju oceana v mistične skale ustavi čas. Obzorje sončnega zahoda se sklanja v neskončnost. Bolj čarobnega in lepšega zaključka poti ne bi mogla imeti!

Na tem Caminu sva doživela, občutila, spoznala, videla in prehodila toliko, da bi lahko napisala knjigo. Dojela sva, kaj vse Camino dâ in spoznala, da lahko tudi vzame. Na poti se lahko naš zemeljski camino tudi konča, kot se je za najinega prijatelja. Odšel je nad oblake, med zvezde. Doumela sva, da moraš vzeto sprejeti kot darilo in sporočilo največje poti - Življenja, da lahko greš naprej.

Na pot sva odšla brez pričakovanj in velikih načrtov. »Bo, kot nama je dano,« sva si rekla na domačem pragu. »Greva, prepustila se bova občutkom, energiji, intuiciji, predvsem pa zaupanju v dobro.« Za nama je izjemno lepa in bogata izkušnja. Dobila sva več, kot sva sploh upala pričakovati.

Najin prvi Camino je zaključen. Hodila sva usklajeno, vzporedno, z ramo ob rami in z roko v roki. Tako si želiva stopati na novi letošnji poti in vsak sleherni dan. Buen Camino.

Besedilo: Valerija in Jurij Jakop

Foto: osebni arhiv Valerije in Jurija